V letu 2004, v katerem nihče ni verjel v celjsko moštvo razen njih samih, se je začela pisati nova stran v zgodovini celjskega kluba. Celjani so osvojili naslov evropskih prvakov, potem ko so v osmini finala senzacionalno premagali Ademar Leon z neverjetnimi 13 goli. Nosilci igre Dejan Perič, Edo Kokšarov, Renato Vugrinec, Sergej Rutenka in Uroš Zorman so se odlično ujeli z mlajšimi Matjažem Brumnom, Juretom Natkom, Diko Kozlino in ostalimi ... In to je bila očitno prava formula za osvojitev vseh klubskih lovorik v tej sezoni.
Potem pa je celjska barka začela počasi padati. V naslednji sezoni smo se prebili spet do polfinala in nesrečno izpadli proti Barceloni. Nato smo izgubili v četrtfinalu proti ekipi Ciudada Reala, leto kasneje pa smo v Flensburgu zapravili neverjetnih 11 golov prednosti in izpadli v osmini finala. Zadnji dve sezoni se uvrščamo med 16 najboljših v Evropi, vendar je to definitivno premalo za takšen klub, kot je Celje. Vseeno pa smo v vseh teh sezonah vsakič osvojili naslov državnih prvakov.
Uh, pa smo prispeli do letošnje sezone. Upam, da to ni bilo prenaporno, vendar moram poudariti, da sem izjemno ponosen, da sem lahko bil del te bogate zgodovine celjskega kluba.
Letošnja sezona je sezona sprememb. Dobili smo novega trenerja, ki ima drugačno vizijo, kot so jo imeli trenerji pred njim. Nov, svež veter v upravi je prinesel določene spremembe. Spremembe, ki potrebujejo čas, da obrodijo sadove. Dobili smo veliko igralcev iz tujine, a na žalost izgubili veliko domačega proizvoda. Rezultati nam ne gredo na roko, gledalci zapuščajo nekoč neosvojljivo trdnjavo Zlatoroga jezni in razočarani. Čeprav smo letos zaradi slabega odnosa na nekaterih tekmah zamajali ugled celjskega rokometa, vendarle moram poudariti, da se igralci trudimo po najboljših močeh, da bi celjski rokomet spravili na pot, ki si jo zasluži. Tudi pogled na lestvico slovenske lige ni prijeten za nas, vendar je zelo pomembno da smo kljub štirim porazom in neodločenim rezultatom ostali odločni, da bitka za naslov državnega prvaka še zdaleč ni končana. Vse te spremembe vplivajo na igralce in trdno sem prepričan, da se bo rokomet v Celju vrnil na vrhunsko raven. S pomočjo naših najzvestejših navijačev Florijanov in s pomočjo vas, ljubiteljev rokometa v Celju, lahko še vedno osvojimo naslov državnih in pokalnih prvakov. Sedaj vas igralci in vsi okoli našega kolektiva potrebujemo bolj kot kadarkoli. Skupaj osvojimo naslov državnih prvakov, da se bo mogoče že v naslednji sezoni napisala nova pravljica v ligi prvakov! Z menoj ali brez mene, del mojega srca bo za vedno ostal v Celju…
Blog Luke Žvižeja