12. 2. 2019
Viden pečat je pustil v rokometnih klubih Slovan, Škofja Loka in Prule.
Prejšnji teden smo se poslovili na zadnji poti od nekdanjega soigralca rokometaša, Bojana Fistra – Bojca (1951-2019). Kot bi sam dejal v svojem slikovitem besednjaku, odšel je svojo pot. To je sicer hodil večino življenja kajti bil je neuklonljiv in precej sam svoj človeški duh.
Najine poti so se križale na nasprotnih straneh rokometnih moštev že pred mojim prihodom v Ljubljano, v takrat najmočnejši rokometni kolektiv pri nas, RD Kolinska Slovan. Kot kapetan prenovljenega in temeljito pomlajenega moštva nas je vse prišleke sprejel z odprtimi rokami in športnim srcem. Bil nam je mentor na in izven igrišča. Sicer za kakšno stvar, morda ne najbolj v športnem duhu, a tudi to je bil del naše življenjske in športne šole. Vedno se je zavzel za posameznika in moštvo v celoti, pa naj je to zadevalo delivce pravice na igrišču, odnos navijačev, novinarjev ali pa uprave kluba do nas igralcev. Imel je neverjeten socialni čut in temu bi danes moderno dejali čustveno inteligenco.
Bil pa je tudi velik "bon vivant," in to ga je verjetno ob takšnih in drugačnih življenjskih vzponih in padcih zapeljalo na pota, ki si jih na starost zaradi svoje velike osebnosti ni zaslužil. Za nas rokometaše pa je najbolj pomembno to, da je bil pomemben član moštva RD Slovan, ki mu je prvič uspela uvrstitev v takratno 1. zvezno člansko rokometno ligo SFRJ. Eden izmed pomembnejših, ki so postavili na naš rokometni zemljevid uspešnosti takratni RD Šešir Škofja Loka in RD Prule. V kolikor bi Slovenija bila že takrat samostojna pa bi bil zagotovo en izmed nosilcev igre reprezentance.
Krasila ga je tudi vsestranska športna inteligenca in sposobnosti saj je bil dober tako v košarki in nogometu ter vsestranski športnik nasploh. Potrebno pa je povedati še to, da je svojo športno dejavnost vseskozi združeval tudi s svojimi delovnimi i družinskimi obveznostmi.
Bojc prepričan sem, da te bomo tvoji rokometni soborci ohranili v lepem spominu kar je pokazalo tudi tvoje slovo na Žalah, kjer so te pospremili skoraj vsi nekdanji soigralci. V marsikaterem pogovoru boš na tak ali drugačen način vzgled generacijam za tabo. Prehitro za današnje čase je tvoj nemirni duh našel končni tuzemski mir a tudi tam nekje bo tvoj gromoglasni bariton verjetno preglasil vse in boš kot nekoč nam s kitaro ali pa z žogo poskrbel za dobro razpoloženje vseh. Tako, da Ti težko rečem počivaj v miru. Bolje in v tvojem duhu bi bilo, pojdi še naprej svojo pot.
Aleš Praznik