Nenadoma in povsem nepričakovano nas je zapustil Radivoj
Stanić, dolgoletni sekretar RD Slovan, tehnični vodja nekdanje Belinke Olimpije
in številnih generacij slovenskih reprezentanc. V 67-letu starosti je zaspal v
svojem rojstnem kraju v Srbiji. V noči s petka na soboto. Pokopan je bil v
nedeljo. Tam, kamor ga je vedno vleklo srce.
Prišel je pred več desetletij. S trebuhom za kruhom. V
Ljubljani si si je ustvaril družino in dom. Kot nekdanji vztrajni nogometaš se
je hitro povezal s športom. Za začetek z ženskim rokometom. V zlatih časih
Belinke Olimpije sredi osemdesetih let preteklega stoletja. Iz Tivolija je
hitro našel pot na Kodeljevo. V rdečo barvo. In z njo ostal povezan. Tako in
drugače. Kar nekaj desetletij. V času, ko se je nekdanji velikan boril za
preživetje, je ostal osamljen. Toda vztrajen. »Slovan je Slovan,« je
pogostokrat znal povedati. Tudi v trenutkih največje krize je ohranil optimizem
in nasmeh. Predvsem pa so bila vrata klubske pisarne vedno odprta, vsak gost pa
več kot dobrodošel. Zato ni čudno, da se je zapisal v srce številnim igralcem
in igralkam ter tudi trenerjem, ki jim je bil vedno v oporo, včasih pa tudi v
zaščito. Nikoli ni kuhal zamere in vedno je ohranjal optimizem, predvsem pa
nasmeh in dobro voljo. Do mladih igralcev je bil zaščitniški in očetovski. Ko
je opravljal administrativna dela v
pisarni, ali pa ko je sedel na klopi, Slovana ali moške članske in mladinske
reprezentance. Na številnih tekmah in prvenstvih. Ni čudno, da so ga mnogi
igralci imeli za drugega ali tretjega očeta. Rokomet je bil način njegovega
življenja. In z njim nikoli ni bilo dolgočasno. Ostalo bo nepozabno njegovo
veselje ob uvrstiti moške članske reprezentance v zgodovinsko prvo polfinale SP
2013, ko so tekle solze veselja. Zdaj tečejo solze žalosti. Pri vseh, ki so ga
poznali in z njim sodelovali.
Odšel je tiho, slovenski rokomet se je od njega poslovil z
minuto molka na vseh sobotnih in nedeljskih tekmah. A ostal bo zapisan z
velikimi črkami, v zgodovino rokometa, predvsem pa Slovana. Naj ti bo večna
slava, dragi Radivoj.