Rokometna zveza Slovenije (RZS) je bila ustanovljena koncem leta 1949 v okviru takratne Rokometne zveze Jugoslavije. Prvi predsednik RZS je bil Vlado Žorž, tistega leta pa je v Sloveniji delovalo že šest rokometnih klubov: Kladivar - Celje, Polet - Maribor, Enotnost - Ljubljana in še trije klubi v Ptuju, Lendavi in Murski Soboti. Kasneje je rokomet pritegnil vedno večje število privržencev in leta 1975 je bilo v Sloveniji registriranih že več kot 100 moških in ženskih klubov.
Prvo republiško prvenstvo v velikem rokometu se je v konkurenci šestih ekip začelo leta 1949 in prvi naslov so osvojili Celjani. Zanimanje za veliki rokomet pa je v petdesetih letih počasi upadalo. Praktično vse ekipe so se v nekaj mesecih preusmerile k malemu rokometu, ki je postajal vedno bolj množičen. V sezoni 1952/53 je bilo odigrano prvo republiško prvenstvo v malem rokometu (prvi naslov je v moški in ženski konkurenci osvojila ljubljanska Svoboda), leta 1967 pa prvo pokalno tekmovanje (pri moških je zmagal Partizan - Slovenj Gradec pri ženskah pa Partizan - Selca).
Slovenski rokomet je v bivši Jugoslaviji igral pomembno vlogo, najuspešnejši klubi pa so bili: Celje, Slovan, Olimpija, Rudar, Branik, ..., ki so uspešno nastopali v I. zvezni ligi in YU - pokalu. Največji uspeh doslej je za slovenski rokomet dosegel ljubljanski Slovan, ki je v sezoni 1979/80 osvojil naslov državnega prvaka Jugoslavije in zaigral v finalu evropskega pokala državnih prvakov. V članskih reprezentancah bivše Jugoslavije je iz Slovenije nastopilo 15 igralcev in 9 igralk. Največ nastopov so imeli med moškimi Rolando Pušnik 134, Vlado Bojovič 102, Iztok Puc 97 in Leopold Kalin 18 ter med ženskami Alenka Cuderman 75, Tanja Polajnar 62 in Sonja Čotar 40 nastopov. Prvi Slovenec v YU - reprezentanci nasploh pa je bil Stane Papež (Odred - Ljubljana). V svetovnem merilu sta bila dolgo časa med najboljšimi sodniki Slovenca Štefan Jug in Herbert Jeglič.