Na gimnaziji Šiška sem doživela veliko, lahko rečem da sem dozorela. In vem, da brez »šolskih staršev« ne bi tako dobro uspela prebroditi vsa ta štiri leta. Za to se imam zahvaliti Saši Vesel, naši športni koordinatorici in Mojci Zupan,pedagoški koordinatorici, ki sta vse skozi skrbeli za nas, nam pomagali pri usklajevanju šole in treningov in nas bodrili ter pa naši trenerki Sonji Čotar, od katere sem dobila ne le veliko športnih ampak tudi življenjskih nasvetov, in kateri se imam zahvaliti za veliko priložnosti, ki mi jih je dala in zaupanja, da zmorem. Pa da ne pozabim našega res »kulskega« profesorja, ki je mučne ure matematike spremenil v najbolj zabavne in zaradi katerega smo se lažje in manj mukoma učili matematiko, kot bi se sicer.
Moje šolanje se je začelo seveda v prvem letniku. Po končani osnovni šoli sem se vpisala v športni program gimnazije Šiška in se spoprijela z začetnim šokom. Moram priznati da je bilo prve tri mesece kar težko. S šole sem se vračala utrujena , zvečer pa me je še čakal klubski trening, potem pa so še profesorji zahtevali naloge in učenje...uh, res ni bilo lahko. Ampak nekako smo prebrodili začetniško krizo. Prvi letnik si bom najbolj zapomnila po svetovnem šolskem rokometnem prvenstvu na Danskem. Sicer je bila vožnja z avtobusom naporna ( TRAJALA JE CELIH 24 UR V ENO SMER!), a smo imele prijetno družbo fantovskega dela slovenske ekipe, in sicer fante iz Ormoža s katerimi smo se odlično ujele.
To prvenstvo štejem za eno najbolj izjemnih in nepozabnih izkušenj. Spoznale smo ljudi iz drugega konca sveta. Nigerijce, Brazilce/ke, Švede, Špance, Čehinje...skoraj ves svet na enem kupu. Dosegle smo deveto mesto, za kar mislim da nismo bile najbolj zadovoljne, saj nas je od prvih treh mest ločil le kanček tiste majhne sreče. Vendar pa, tako pač je v športu. In kot pravijo važno se je pobrati.
V šolskem prvenstvu smo bile vsa štiri leta mojega šolanja najboljše. Vesela sem da sem lahko že v prvem letniku igrala za šolsko ekipo. Igranje v šolski ekipi je bilo zame nekaj posebnega. Super je bilo igrati s puncami iz drugih klubov, skoraj sama elita:D In moram priznati, da sem res uživala v teh tekmah, ekipa pa je bila vsako leto enkratna in nenazadnje imele smo enkratno vodstvo ekipe!
Poleg šolskih in klubskih tekmovanj, sem se udeleževala tudi reprezentančnih akcij, ki pa jih tekom šolanja ni bilo tako zelo malo. Včasih smo manjkale tudi po teden dni. Snov pa se je le nabirala in nabirala. Ob veliki pomoči športne in pedagoške koordinatorce in dodatnih ur (OUP-jev) sem hitro nadoknadila vse zamujeno. Velikokrat smo bile zelo utrujene. Prepričane smo bile da namesto jutranjega treninga potrebujemo počitek. Namesto tega pa smo dobile sprostitveni oz. raztezni trening. In čeprav smo na začetku vedno nergale, smo po koncu treninga ugotovile, da je bila to najboljša rešitev.
V štirih letih sem imela tudi nekaj manjših poškodb, ki pa jih nisem reševala sama. Pomoč in podpore so prihajale iz različnih smeri. Na gimnaziji smo imeli svojega fizioterapevta, tako da so nam pri poškodbah hitro pomagali. Večje probleme mi je delal gleženj. Ni in ni se hotel sanirati,poškodba se je vlekla že dolgo, jaz pa sem mogla nadaljevati s tekmami. Tako mi je Sonja predlagala, da se v naslednjem mesecu na šolskih treningih posvetim le gležnju in vajam. Upoštevala sem njej nasvet. Včasih mi je že vse prenajedalo, ko sem gledala dekleta kako igrajo in se zabavajo, jaz pa sem od strani gulila svoj gleženj. A sem vseeno vztrajala in danes mi ni žal! Po malo manj kot dveh mesecih se je moje stanje gležnja izboljšalo, lahko rečem da za vsaj 90 % ! Poznejših težav z gležnjem nisem imela. V zadnjem času imam probleme z ramo, ki pa jih skušam rešiti. Na pomoč mi je priskočila prof. Vesel, in mi poiskala res dobrega fizioterapevta.
Všeč mi je, da so nas učili tudi drugih športov ( odbojke, gimnastike, atletike, tehnike fitness, nogometa) in tako razvijali še naše druge talente.