Pa naj začnem na začetku. Štiri leta nazaj sem se odločala kje nadaljevati šolanje po končani osnovni šoli. Izbira srednjih šol je velika, zato je tudi odločitev toliko težja. Ker sem že takrat resno trenirala, hkrati pa želela uspešno narediti tudi šolo, sem se odločila za Gimnazijo Šiška. In priznati moram, da mi nikoli ni bilo žal in če bi še enkrat izbirala, se moja odločitev ne bi spremenila. Za moje zadovoljstvo pa je več razlogov. Najpomembnejša prednost je po mojem mnenju, da šola razume športnike in jim pomaga usklajevati šport in šolo. Športni razred ima poleg razrednika na voljo še pedagoško koordinatorico ter športno koordinatorico. Tako lahko delovanje razreda primerjamo s tekmo. Tako kot je tudi na tekmi pomembno vodstvo, da usmerja potek igre in igralce, prav tako tukaj, omenjene osebe skrbijo za vsakega posameznika v razredu in razred kot celoto. Sama sem šolo vsa 4 leta opravljala brez večjih težav in z lepimi ocenami, moja uspešnost v šoli pa bi bila gotovo slabša, če šola ne bi podpirala športnikov. Športniki imajo tako posebne ugodnosti: dogovorjeni termini ustnih in pisnih preverjanj, možnost športnih izostankov, manjše razrede (manj dijakov) in dodatne ure športne vzgoje. Prve tri letnike je na urniku kar 8 šolskih ur športa, v četrtem letniku pa šest. Vsa štiri leta smo imeli enkrat tedensko po dve šolski uri atletiko. Prvi dve leti smo se urili predvsem v šoli teka, naučili smo se teka čez ovire, skoka v višino, skoka v daljino in podobno. Drugi dve leti pa je poudarek na učenju tehnike s utežmi. Vse skozi se učence spremlja z raznovrstnimi testiranji, s katerimi lahko tudi dijaki sami nadzorujejo svoj napredek. Skozi ure atletike smo spoznavali tudi vaje za preprečevanje poškodb in vaje za krepitev trupa. Vedno pa je bilo poskrbljeno tudi za poškodovane športnike, ki so imeli na voljo fitnes ali pa se jim je omogočalo izvajanje programa za rehabilitacijo. Prva tri leta smo imeli tedensko tudi dva rokometna treninga. En rokometni trening je vključeval celoten razred, na drugem treningu pa smo bili ločeni po spolu. Na teh treningi je bilo vedno glavno vodilo: »Igrajmo se rokomet«. Treningi so bili raznovrstni, prilagojeni našemu znanju in navsezadnje sestavljeni tudi glede na našo utrujenost iz klubov. Na treninge smo radi prihajali, ker tu ni bilo nikakršnega pritiska in obremenjenosti z rezultatom, lahko smo preprosto uživali v rokometu. Zatorej smo se tudi z veseljem udeleževali tekmovanj v rokometu in tam dosegali dobre rezultate.
Poleg tekmovanj na državni ravni pa smo se dekleta udeležila tudi dveh svetovnih prvenstev. Edina sem imela možnost nastopiti na obeh svetovnih prvenstvih, tako v Franciji, kot na Danskem. Na prvem prvenstvu kot najmlajša, na drugem kot najstarejša. In to so spet spomini, ki me bodo spremljali vse življenje in mi pričarali nasmeh na obraz.
Ostale ure športne vzgoje pa so bile namenjene gimnastiki in športnim igram. Sama nisem ljubiteljica gimnastike, vendar se mi zdijo ure gimnastike koristne, saj lahko z njimi razviješ določene spretnosti kot so boljša orientacija v prostoru, pravilni padci, boljša gibljivost… Ure športnih iger pa so bile naše najljubše. Tu smo se učili spretnosti v košarki, nogometu, odbojki, plesu, badmintonu.. . Ker sem športnica po duši, mi je izredno ugajalo se preizkusit še v drugih športnih, razredne tekme pa so še bolj začinile naše športne urice.
Morda bo kdo, ki bo rekel, da to ni realno stanje, saj so napisane le dobre stvari. Sama sem na Šiški preživela štiri čudovita leta in slabih stvari je bilo tako malo, da niso omembe vredne. Konec koncev lahko kot rezultat pogledamo to, da smo uspešno zaključili šolanje ter napredovali v rokometu. Zame je bila to lepa izkušnja, ki se je kar prehitro končala. Ostali so mi spomini in nova prijateljstva. A v življenju je pač tako, da se vse enkrat konča. In tako kot se je končalo moje šolanje na Gimnaziji Šiška, se bo končal tudi ta članek.
Lep rokometni pozdrav, Špela.