23. 1. 2009

Intervju s Špelo Cerar

Gre za smetano evropskega rokometa

Rokometašica Špela Cerar, kapetanka Krima Mercatorja, velja za eno najbolj pozitivnih osebnosti v ekipi z Galjevice. Za spletno stran Rokometne zveze Slovenije je 29-letna igralka ocenila prvi del lige prvakinj, spregovorila o možnostih v nadaljevanju najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja, svoji vlogi v ekipi, popularnosti ženskega rokometa in svojem morebitnem slovesu.

S Krimom Mercatorjem ste v tej sezoni že dosegli zastavljeni cilj – uvrstitev v drugi del lige prvakinj. V prvem ste vknjižili štiri zmage in dva poraza. Kako bi ocenili prvo dejanje evropskega tekmovanja?

Veliko ljudi nas je pred začetkom sezone obravnavalo kot 'outsiderje', saj se je ekipa močno spremenila. Le malokdo je vedel, kaj sploh lahko pričakujemo. Res smo slabo začele sezono v regionalni ligi, a smo nato formo stopnjevale. V pravem trenutku, ko se je začela liga prvakinj, pa smo že pokazale višjo raven rokometa. Dokaj dobro smo se uigrale in se spoznale.

V ekipi je veliko igralk z individualnimi kvalitetami, a zdi se, da bolj pride do izraza, če vse delujete kot eno.

Dejstvo je, da nismo ekipa, v kateri bi lahko igrale posameznice. Če je preveč individualnega razmišljanja, ne moremo storiti ničesar. Dobre smo lahko le, če igramo kolektivno. V takšnem primeru lahko presenetimo marsikoga.

Dunajski žreb drugega dela tekmovanja osmih najboljših evropskih ekip vam je namenil madžarski Györi, romunsko Valceo in črnogorsko Budućnost. Na prvi pogled se zdi, da gre za zelo izenačeno skupino.

Vedno je tako, da komentiraš, kaj si dobil in kaj bi lahko bilo bolje, koga nisi ravno najbolj vesel v skupini in podobno. Brez dvoma so vsi trije Krimovi nasprotniki premagljivi, gre pa za smetano evropskega rokometa. Györi je zame precejšnja neznanka, Valcea je kakovostna ekipa na čelu z našo nekdanjo vratarko Luminito Dinu, Budućnost pa res dobro poznamo iz regionalne lige. Najbolje je to, da smo svoj cilj že izpolnile in je odslej lahko samo še bolje. Ne bi rada govorila o kakšnem polfinalu ali finalu, saj bi bilo to preuranjeno. Kljub temu pa mislim, da je pred nami priložnost, da se dokončno dokažemo s kakovostjo in konstantnostjo. Če se zgodi najboljši možni scenarij, pa toliko bolje.

Če pogledate prvi del lige prvakinj, ga niti ena ekipa ni končala s stoodstotnim izkupičkom. To kaže na izjemno izenačenost.

Nobena ekipa res ne izstopa. Morda je le za stopinjo pred vsemi danski Viborg, za katerega pa smo prav me dokazale, da je prav tako premagljiv. Bolj je vprašanje, katera ekipa je bolj konstantna in katero dobiš na 'levi nogi'. Mislim, da je v precej ekipah posledice pustilo tudi decembrsko evropsko prvenstvo, kajti mnogo igralk je s tekmovanja prišlo iztrošenih in čustveno praznih. Težko je spet v tako kratkem času dvigniti formo po že enem vrhuncu.

Kaj bo odločalo v nadaljevanju lige prvakinj?

Prepričana sem, da dnevna forma, boljši dan in razpoloženost. Vse ekipe so vrhunske, tehnika in kakovost nikjer pri nobeni sporni. Taktika se 'naštudira', pomemben pa bo dober dan.

Sami v ekipi Krima Mercatorja bolj malo igrate. Vas to ne moti?

Vsako nalogo, ki jo dobim, sprejmem. Ko sem se odločila, da se vrnem v Krim, sva se s trenerko Marto Bon natančno pogovorili, kakšna bo moja vloga. Pri nas vse temelji na obrambi, zato soigralke potrebujejo spodbudo in 'tiščanje naprej'. Mislim, da sem prava za te naloge, prav tako za kapetansko vlogo. Drugače je v reprezentanci, kjer igram tudi v napadu. Vse skupaj me nič ne moti. Tako kot mi določijo, tako je.

Zaradi poškodbe kolena niste zraven reprezentance, ki se mudi v Švici. Je pred žensko izbrano vrsto bližnja ali bolj daljna prihodnost?

Po mojem mnenju bolj oddaljena. Mislim, da se bodo morali vodilni ljudje na RZS končno odločiti, kako naprej in kdo je tisti, ki bo peljal voz. Še vedno namreč niso odločeni. Nenehne spremembe pa nikoli niso pozitivne. Potrebno se bo odločiti za nekoga, ki se bo s tem ukvarjal na daljši rok, ki bo zbral dvajset deklet, s katerimi se bo sistematično delalo. A ne le enkrat na tri mesece, ampak vedno, kadar je mogoče. Kakovost deklet namreč ni sporna, težave so v izkušnjah. Potrebujejo akcije, treninge in tekme!

Že nekajkrat ste omenili, da se boste počasi poslovili od profesionalnega igranja rokometa. Kako je sedaj s tem?

Ravno v teh dneh razmišljam o svoji prihodnosti in se pogovarjam s trenerko ter direktorico kluba. Nič ne bom rekla, kajti zarečenega kruha se največ poje. V tem športu sem že 17 let in počasi bi res rada spremenila svoje življenje. Toda v tem trenutku vam še ne znam odgovoriti na vprašanje, kako naprej.

Kje pa se vidite potem, ko boste rokometno žogo pospravili v kot?

Ne želim si trdega prehoda iz igranja nekam popolnoma drugam. Rada bi bolj mehak prehod, zato bom verjetno ostala v rokometu. Najprej bom skušala nekaj delati v rokometu, v katerem se pač najbolje znajdem.

Maja Mastnak

Intervju z Gorazdom Škofom