Potem je prišel dan odločitve: nedelja, 24. maj. Pred vsemi pomembnim tekmami se dan prej začnejo moji standardni rituali. Včasih, ko sem še igral v Sloveniji, sem vedno odšel v kino večer pred tekmo. V Nemčiji v kino ne hodim, saj so vsi filmi v nemščini, nikakor pa mi ne dišijo ti sinhronizirani filmi. Zdijo se mi prav čudni. Zato si raje sposodim en ali dva DVD-ja s filmi ter ju pogledam. Ob tem se sprostim, misli odtavajo stran od rokometa … Le tako lahko mirno zaspim, saj adrenalin že dan pred tekmo kaže svoje učinke. Nisem prav zgodnja ptica, k spanju se spravim okoli enih ponoči in spim do kakšnih desetih, ko pride na vrsto lahkoten zajtrk. Vedno si potem privoščim še nekaj surfanja po internetu … Tokrat sem iskal destinacijo za počitnice in oddih. Nisem se še odločil, kam bi se odpravil…
Po dopoldnevu, ki vedno hitro mine, sledi kosilo z Nikolo Karabatićem. Pred tekmami se vedno odpraviva kakšno restavracijo, kjer se pogovarjamo o vsem mogočem. Od A do Ž, razen rokomet izpustiva. Sledi še poskus spanja za kakšno urico, a ponavadi gre bolj za poležavanje in premetavanje po postelji, ker v teh trenutkih napetost narašča, adrenalin pa udarja direktno v srce. Zavrtim si še kakšno glasbo, potem pa v dvorano in srečanje z ekipo.
Ko pridem v našo dvorano, so občutki vedno odlični. V nedeljo so bili znova izjemni, saj se takšne tekme ne igrajo vsak dan. Morda se igra celo zadnjič? Nikoli ne veš, kdaj boš spet igral v finalu lige prvakov. Priznati moram, da včasih po ogrevanju živčnost naredi svoje in pozabiš na prijeten občutek polne dvorane in velikega dogodka. Je pa res, da ko slišiš 10.000-glavo množico, ki se je zbrala le za nas, da nas spodbuja vseh 60 minut in nam pomaga do zmage, kar pozabiš, kje si. A ko pride do prvega meta žoge, je publika pozabljena, dvorane in okolice ni več. Takrat se sploh ne zavedam več, kaj se okoli mene dogaja. Vidim le igrišče, soigralce, nasprotnike, žogo in gol.
Zelo sem vesel, da smo prvo tekmo odigrali dobro, zmagali z 39:34, a nič še ni odločenega. Živčnost bo slej ali prej prišla, verjetno bo še močnejša kot pred prvo tekmo. A treba je iti naprej in skozi predor na vrh. Treba je dati vse od sebe, da zmagamo, čeprav sem prepričan, da bo odvisno tudi od kančka sreče. Upam, da bo ta letos na naši strani. Mislim, da smo si to zaslužili po vseh 'kolobocijah', ki so se dogajale z našim klubom in okoli njega ... Igralci s tem nismo imeli nič, a vseskozi smo poslušali o tem in onem, o sodnikih, o denarju … Prav zaradi tega vsega bi bili še toliko bolj veseli, da nam uspe. Ne toliko zaradi kluba kot zaradi igralcev, ki držimo skupaj v dobrem in slabem. Potem bomo lahko sami pri sebi mirni.