Množica ljudi, ki se je prišla posloviti od velikega človeka, izvrstnega športnika, zagnanega družbeno aktivnega delavca in odličnega prijatelja, je s tem potrdila njegovo zelo opazno, dolgoletno vlogo v trboveljski dolini. Miro je bil celo desetletje (1960-1970) izvenserijski rokometaš, ki se mu je z vrsto domačega RK Rudar Trbovlje, kot prvi rokometni ekipi iz Slovenije, leta 1963, uspelo uvrstiti v prvo jugoslovansko rokometno ligo. Mnogo bogatejši in privilegirani slovenski rokometni kolektivi so se leta zaman trudili doseči to, kar je takrat uspelo skromnim in nepoznanim trboveljskim rokometašem, na čelu s svojim kapitanom Mirotom.
Nepozabna so bila odmevna srečanja domačih fantov, iz malih in športno slabo poznanih Trbovelj, z zvenečimi imeni rokometa iz cele Jugoslavije. Že sama uvrstitve rokometnih anonimnežev v prvo ligo, je osupnila rokometno Jugoslavijo. Prišla je prva tekma v elitni, strah zbujajoči druščini rokometnih virtuozov, z Medveščakom iz Zagreba, na njihovem terenu in SENZACIJA, RK Rudar iz Trbovelj je sredi Zagreba premagal domačo ekipo, ki jo je sestavljalo kar nekaj jugoslovanskih reprezentantov. To je bil prvi biserček na dolgi, prekrasni ogrlici rokometnih uspehov fantov, pod taktirko trenerja Bašića in strašnega eksekutorja Mirota.
S svojim strelom, ki so ga poimenovali Skrinjarjev strel, je bil strah in trepet vrhunskih vratarjev jugoslovanskih ligašev. Ta njegov strel ostaja v rokometnih učbenikih še danes in mnogi odlični rokometaši so ga poskušali osvojiti, toda vse kar so dosegli, je bila samo neizdelana imitacija Skrinjarjevega strela.
Po prenehanju aktivnega igranja rokometa, se Miro ni prepustil lenobnemu uživanju v soncu svojega rokometnega ugleda. Tako zagnano, kot je izgoreval na betonskem rokometnem igrišču Rudarja, ob huronskem navijanju rokometnih zaljubljencev iz Trbovelj in Zasavja, se je lotil športnega dela v trboveljski dolini. Postal je neumoren organizator športnih tekmovanj različnih zvrsti, v sindikalnih vrstah. Bil je odličen povezovalec raznolikih skupin ljudi, ki jih je navduševal za zdravo športno udejstvovanje. Ni bilo večjega sindikalnega športnega dogodka v Trbovljah, ki bi minil brez njegove prisotnosti, še več, pojavljal se je v vlogah glavnega animatorja in povezovalca.
Ker pa je bil ob vsem tem še mnogo let zelo aktiven v samoupravnih in družbeno političnih sredinah, njegovo delo ni ostalo neopazno občanom Trbovelj. Leta 1981 so mu podelili častno 1. Junijsko nagrado, ki je najvišje priznanje občanu trboveljske občine.
Žal pa tudi taki ljudje, močni po postavi in karakterju, kot je bil Miro, ne morejo kljubovati težki bolezni, ki ga je prizadela. Z njo se je odločno boril, kot prej na športnem in rekreativnem področju, toda ta nasprotnik je bil premočan. Miro je prvič in zadnjič v življenju nemočno omagal. Z njegovim odhodom je trboveljska dolina izgubila močan člen svojega tkiva. Ostala pa bo sled izjemne zapuščine, ki jo je svojim Trbovljam, za katerih barve se je vedno tako vneto boril, zapustil naš Miro Skrinjar.