24. 11. 2021
Čeprav je bil že v 86. letu svojega življenja nas je v ponedeljkovem dopoldnevu presenetila novica na rokometnem portalu v Bosni in Hercegovini, da je svojo življenjsko pot sklenil Srđan Praljak Šjor, ki je v zadnjem obdobju svoje trenerske poti deloval tudi v Sloveniji, kamor ga je pognala vojna vihra v njegovi Bosni in Hercegovini, ki jo je ves čas nosil v svojem srcu. Luč sveta je »Šjor« zagledal še v kraljevini Jugoslaviji. Kmalu je ostal brez očeta, tako da ga je pot z materjo vodila ob Jadransko morje. V Kaštelih je opravil prvi del izobraževanja, klasično gimnazijo pa je obiskoval v Splitu.
Po vojni je svojo pot znova našel v Bosni, za katero je vsaj v času delovanja v Škofji Loki vedno govoril, da je to njegovo okolje. V Sarajevu je ob nastopanju za Mlado Bosno opravil tudi študij na Pravni fakulteti. Ne glede na izobrazbo v pravni stroki pa je bil njegova ljubezen ves čas šport in seveda rokomet kateremu je bil predan vse dokler je lahko »migal«, kar je povedal tudi ob našem zadnjem snidenju od katerega pa je minilo že obilo časa. Vsekakor preveč.
Kot igralec, seveda reprezentant nekdanje skupne države je hitro prevzel tudi trenersko delo pri Bosni v Visokem. Tam si je z gospo Jasno ustvaril tudi družino v kateri so se mu rodili trije otroci – hčerki Nikolina, Jelena in sin Nebojša, za večino v slovenskem prostoru znan le pod nadimkom Mišo. Ko je Šjor deloval ob sotočju obeh Sor je bil Mišo tudi sestavni del njegove ekipe.
S svojim zagnanim in inovativnim delom za tisti čas je Bosno Visoko postavil na zemljevid rokometne Jugoslavije ravno v času ko je le ta v Muenchnu prišla tudi do naslova olimpijskih prvakov. Predvsem njegovo delo z mlajšimi selekcijami je bilo vedno zelo čislano. Tako je vrsto let vodil BiH na turnirjih »Bratstva i jedinstva«, bil pa je tudi na čelu mladinske YU reprezentance. Tudi tiste, ki je leta 1977 na Švedskem osvojila prvo odličje za jugoslovanski mladinski rokomet na svetovnem prvenstvu. V to izbrano vrsto je bil iz Slovenije povabljen tudi Slavko Ivezić.
Ob razpadu »njegove« države kot je vedno rad poudaril je bil po selitvah in delovanju v Zenici, Sarajevu, Tuzli, znova »doma« v Visokem. Kot vsakdo je ob vojni vihri v njegovih krajih zapustil domače ognjišče, nedvomno pa vojna ni bil njegov izbor. Zavetje je našel v Sloveniji. Tu sta mu najbolj pomagala rokometna prijatelja in tudi življenjska sopotnika Vinko Kandija in Ivan Dundo Munitić. Najprej je začel z delovanjem v Prekmurju, kmalu pa ga je pot pripeljala v najbolj rokometno mesto na Gorenjskem. V Škofjo Loko. In to v času ko v Loki rokometne rožice niso najlepše cvetele. Novega izziva se Šjor Praljak kot vedno ni ustrašil. Zavihal je rokave in opravil vrhunsko delo. »Njegova« generacija je škofjeloški rokomet držala blizu vrha slovenskega prvenstva več kot desetletje. Po Škofji Loki je »Šjor« odšel še na Bližnji vzhod, v Katar in Savdsko Arabijo. Ob slovenskem rokometnem igrišču smo ga nazadnje videli ob tekmi slovenske in hrvaške reprezentance v Kopru.
Po vrnitvi iz arabskega sveta se je ustalil na Reki, kamor je družino zaradi vojne vihre v BIH preselil že v začetku devetdesetih. Na Reki je »Šjor« tudi končal svojo življenjsko pot in tam bo v četrtek tudi pokopan.