Nenadoma se je od nas, v 64. letu starosti, poslovil Miloš Rovšnik, nekoč odličen rokometaš in trener, ki je deloval v številnih slovenskih rokometnih klubih, od Celja in Šoštanja do Litije. Veljal je velikega športnega zanesenjaka, nenazadnje je bil tudi predsednik NK Celje. V teh težkih trenutkih izrekamo iskreno sožalje njegovi družini. Naj počiva v miru.
Dolgoletni športni delavec na področju rokometa,
Aleš Praznik, je ob izgubi zapisal:
Naše poznanstvo sega v rano mladost, v čas obiskovanja 1. osnovne šole v Celju, v tistem času prav gotovo ene najbolj športnih šol športnega mesta Celja v katerem se je začela in končala tvoja življenjska pot. Pa ne samo v Celju tudi v takratni republiki Sloveniji smo bili med najboljšimi v več športih. Šolsko športno društvo Ferdo Skok, katerega člani smo bili skoraj vsi osnovnošolci na predmetni stopnji, je za današnji čas delovalo skoraj nepredstavljivo. Brez nadzora učiteljev ali staršev smo sami organizirali medrazredna tekmovanja v različnih športnih panogah pa tudi za zabavo smo znali poskrbeti in prav tako brez nadzora, a zelo odgovorno, smo organizirali nepozabne plesne popoldneve z lastnim »light showom« in svojimi gramofoni.
Na teh popoldanskih športno zabavnih aktivnostih pod mentorstvom našega učitelja Janka Veligovška so se razvijali naši značaji, padala prva spogledovanja in tudi kakšen mladostni poljub in objem. Ravno letos smo se dogovarjali, kako nas bo nekaj prijateljev obiskalo našega učitelja v Grižah pri Žalcu, da skupaj obudimo spomine. Vso to dogajanje na osnovni šoli in z njimi povezani uspehi so bili osnova za kasnejšo celo življenjsko povezanost s športom. Kar nekaj pa nas je bilo iz te šole, kjer smo skupaj orali ledino uspehov mladinske rokometne šole ŽRK Aero Celja in skupaj osvojili prvi naslov državnih mladinskih klubskih prvakov SFR Jugoslavije na domačem igrišču v novozgrajeni dvorani Golovec 1977. Imena kot je Rolando Pušnik, Igor Razgor, Mišo Toplak, Aleš Praznik in seveda tvoje so pustila močan pečat v slovenskem rokometnem prostoru. Ostali smo povezani za celo življenje.
Mili, kot smo te klicali prijatelji, si bil odličen atlet, rokometaš, košarkar pa tudi hokej smo vsi igrali na občinskem prvenstvu in bili prvaki Celja pod vodstvom kasnejšega reprezentanta Sandija Sendelbacha. Pri rokometu, za katerega si se opredelil, si imel smolo v premočni konkurenci vrstnika Stanka Anderluha zato tvoje sposobnosti niso prišle tako do izraza za kasnejši članski rokomet in si pot nadaljeval v Štorah v na novo formiranem klubu. Si pa tudi že zelo zgodaj kazal afiniteto za trenersko delo, kar je bila posledica našega samostojnega delovanja v osnovni šoli. Prof. Tone Goršič, ki nas je vse poleg šolskega učitelja navdušil za rokomet in te je tudi usmeril v Štore je napravil vrhunsko potezo, ko te je preusmeril v trenerske vode že zelo zgodaj. Imel si neverjeten občutek za delo z mladimi in potrpljenje za vztrajanje pri njihovem napredku. Znal si jih usmerjati na vseh področjih, ne samo na rokometnem. Vzgajal in treniral si igralce, ki so pred osamosvojitvijo ali pa že v samostojni državi pomenili hrbtenico celjskega kluba. Zaradi svojega dobrega dela so te prepoznali tudi drugod in iz mladinskega pogona si odšel v člansko moštvo Šoštanja, danes Velenja, in takrat celo prizadejal s svojim moštvom poraz na domačem igrišču, nam vsem tako ljubljenemu klubu matičnemu Celju.
Globoko sled si pustil tudi v klubu iz Šmartnega pri Litiji kjer se te vsi spominjajo kot izjemnega človeka in strokovnjaka. Vse to pa si počel kot otrok železničarske družine in uslužbenec Slovenskih železnic, kjer si bil tudi direktor potniškega prometa. Neverjetna energija in življenjska sila sta te krasili ves čas zato si ob svoji službi zmogel tudi treniranje rokometnih moštev po službi. Ko si iz tega zaradi prenaporne službe izpregel si ostal zvest športu na drugi način in si se zaradi njega tudi politično angažiral v lokalnem okolju. Vse to te je pripeljalo na mesto predsednika nogometnega kluba Celje, ki je pod tvojim predsedovanjem postalo državni prvak. Tvoj drugi vzdevek je bil tudi Čiro, saj si nas v mladosti navduševal s tem, ko si nam pripovedoval o Čiri Blaževiču s takšnim zanosom, da si zaradi tega dobil vzdevek po njem. Navduševal si nas v tudi s tvojim poznavanjem glasbe in za marsikoga neobičajnim okusom, saj si med drugim poslušal Miša Kovača, a si dostikrat dejal, da kdor njega ne posluša, ne more poslušat tudi Floydov ali Rollingov. Bil si vsestranska oseba predvsem pa ČLOVEK. Zvest, prijateljski in zanesljiv ter izredno ljubeč do svojih bližnjih pa tudi do ostalih. Šport pa ne da nas je vse zaznamoval pač pa tudi povezal za vse življenje. Ti pa šport ne da si ga ljubil, oboževal pač pa si ga živel z vsem tvojim velikim srcem.
Vsi, ki smo te poznali smo lahko hvaležni za sleherni trenutek s tabo pa četudi se kdaj dalj časa nismo videli so bila naša srečanja vedno pristna in polna srčnosti in dobre volje ter smeha.
Ta zapis je narejen, kot da se pogovarjamo s tabo in pripovedujemo o tebi, saj ne moremo dojeti, da Te ni več med nami.
V imenu tvojih športnih prijateljev Ti želim, da s športom nadaljuješ tudi v drugi dimenziji, nekoč pa tam znova gradimo skupne športne uspehe in našo povezanost.