Junaki na vozičkih poslali bronasti pozdrav

Minulo nedeljo je slovenska reprezentanca v rokometu na vozičkih poskrbela za izjemen uspeh, saj je na svetovnem prvenstvu v Egiptu osvojila bronasto odličje. V poznih ponedeljkovih urah se je ekipa vrnila v domovino, dan kasneje pa stopila pred predstavnike sedme sile.  

»V Egipt smo se podali z izvrstnim občutkom, se pa izjemna energija, ki je vladala v ekipi, težko opiše. Ob prihodu v Kairo so se stvari postavile na glavo, saj, kot sem že dejal pred potjo, na voljo nismo imeli posnetkov ali kakšnih drugih oprijemljivejših informacij, kako rokomet na vozičkih igra naša konkurenca,« se dnevov pred odhodom v deželo faraonov spominja selektor Tone Barič.

Slovenska ekipa je bila takoj po prihodu v Kairo postavljena v nehvaležen položaj. »Ekipa se je prilagajala vsem situacijam, na in izven igrišča. Takoj je sprejela taktične spremembe, ki so bile potrebne. Mi smo mesec in pol trenirali na parketu, v Egiptu pa nas je pričakala umetna masa oziroma guma, ki je zahtevala povsem drugačen način igre in drugačen razpored igralcev. V takšnih pogojih vsi, žal, niso mogli priti do minut na igrišču, ki smo jim jih želeli zagotoviti pred začetkom tekmovanja. Uspešno so se namreč na podlagi gibali le resnično hitri igralci,« je še razkril Primorec na slovenski klopi in obenem pohvalil prispevek Jovite Jeglič pri igri vratarja, ki je prav tako zahtevala določena prilagajanja.

Da pogoji niso bili presenečenje le za selektorja, je poudarila tudi slednja. »Za ekipo je bil pravi šok, ko je pred nas stopil selektor Barič in povedal, da bomo morali spremeniti taktiko. Mesec in pol smo se namreč trenirali povsem drugače. Moram biti iskrena in samokritična, v prvem polčasu uvodne tekme proti Braziliji sem bila na igrišču kar nekako izgubljena. A zatem je vse šlo le navzgor. Uvodni tekmi s kasnejšima finalistoma sta nam dali dobro popotnico za naprej,« spomine na začetek tekmovanja navrže Jegličeva.

»Pred zadnjo tekmo smo čutili malo pritiska. V slačilnici smo se s soigralci pogovarjali, da se bomo Čilencem oddolžili za poraz, da bomo zaigrali drugače, bolje. Bili smo zelo blizu, a obenem zelo daleč,« doda slovenska reprezentantka. A konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. »Pohvaliti moram psihološko pripravo, ki je bila na resnično visoki ravni. Neverjetno smo si vsi želeli bronaste medalje. Med igro smo si marsikaj povedali le s pogledom. Skorajda vsak izmed nas je športnik že od prej, vsak iz nekega drugega športa. Nihče pa ni imel medalje s tako velikega tekmovanja, zato je bila motivacija izjemna,« je še dodala.

Še enkrat več se je za iskrivega sogovornika izkazal kapetan reprezentance v rokometu na vozičkih Nenad Stojaković. »Pred tekmo za bron se ti odvije retroperspektiva. Spominjaš stvari, ki si jih v življenju dal skozi, na športne dogodivščine v vlogi aktivnega športnika, na družino. Dvakrat 10 minut igre ti na koncu da nekakšno poplačilo vsega,« pove nekdanji rokometaš, ki je zbral 33 nastopov za slovensko reprezentanco.

Usoda je hotela, da je igranje rokometa na njegovemu telesu pustilo trajne posledice. »Sedaj, ko sem se začel ukvarjati z rokometom na vozičkih, v moji glavi »selitev« v voziček predstavlja majhen davek. Lahko rečem, da sem z minulim tekmovanjem začel znova živeti. Ne me narobe razumeti, vendar ko se je zgodil prelomen življenjski trenutek, je bilo, kot da bi prenehal jemati poživila. Ko pa smo prišli na to tekmovanje, sem znova oživel, kot da bi spet zaužil te substance,« slikovito in z velikim nasmeškom pove, kaj mu daje rokomet na vozičkih ter obenem pristavi: »Rokomet ti ostane v krvi in ne glede ena to, kaj se mi je zgodilo, sem ravno zaradi njega lahko hitreje prebrodil vse, kar prinaša invalidski voziček. Seveda pa tu brez podpore družine ne bi šlo.«

In kaj je bilo tisto, kar je na tekmi za bron prevesilo tehtnico na slovensko stran? »Morda se sliši patetično, a skozi celotno tekmo smo bili vsi na robu sreče in robu solza. Zagotovo je bila naša prednost pred ostalimi ta, da smo v ekipi imeli dve ženski, ki pa sta igrali povsem moško igro,« je z odgovorom na novinarski konferenci prisotne nasmejal Stojaković, a s tem poudaril, kako veliko vlogo sta v ekipi imeli Jovita Jeglič in Tanja Cerkvenik. Rokomet na vozičkih namreč lahko igrajo osebe obeh spolov, pri čemer velja pravilo, da mora vsaka ekipa vsebovati vsaj eno žensko. Slovenija se je med svetovno elito podala z dvema!

Kolesje je steklo in Slovenija je po nekoliko drame na tekmi za bron sploh prvič na svetovnem prvenstvu dobila prvi 10-minutni del igre. »Tekme za medalje ne greš igrati, temveč greš na njih zmagati. Posebna motivacija ni bila potrebna. Vsi vemo, da ko imaš enkrat možnost priti do Rima, je zelo lepo, če vidiš tudi papeža,« znova v slikovitem tonu zaključuje Stojaković. Slovenska vrsta je v nadaljevanju kmalu strla tekmece in osvojila zgodovinski bron.

Slovenska reprezentanca je po prvem delu svetovnega prvenstva zasedla četrto mesto. Z 2:1 je ugnala Nizozemsko in Indijo, z 0:2 pa klonila proti Braziliji, Egiptu in po ogorčenemu boju tudi Čilu. Slednji je po prvem delu zasedel tretje mesto in se tako minulo nedeljo za bron znova pomeril s slovensko vrsto. Slednji se je v drugo tekmecem iz Južne Amerike uspelo oddolžiti in popisati nov list v zgodovini uspehov slovenskega rokometa. 

Barve Slovenije so zastopali Matej Arh, Aljoša Škaper, Milan Slapničar, Klemen Lokar, Jovita Jeglič, David Škorjanc, Tanja Cerkvenik, Anton Zakrajšek in kapetan Nenad Stojaković. Z roba igrišča je ekipo odlično vodil selektor Barič, za nemoteno delovanje ekipe pa so skrbeli še tehnični vodja Jožef Jeraj, fizioterapevtka Azra Imamović ter vodja ekipe Maja Užmah.