22. 6. 2009

Blog Neli Irman

Najprej naj Vas lepo pozdravim in se predstavim. Sem Neli Irman, desno krilo slovenske reprezentance. Zelo sem bila vesela in ponosna, ko me je Maja poklicala ter me prosila, da napišem blog za novo spletno stran RZS. Hkrati pa sem bila postavljena pred nov izziv, ker mi na pamet ni prišla nobena prava tema, čeprav se trenutno v rokometnem svetu dogaja veliko stvari.

Pravkar smo zaključile z evropskim univerzitetnim prvenstvom, ki se je iztekel solidno, a lahko bi se še bolje. Bila je zanimiva izkušnja, precej drugačno tekmovanje od drugih, ki smo jih vajene. Vzdušje med ekipami je bilo precej bolj sproščeno, veliko je bilo zabave na račun tega prvenstva. Kar kmalu so se pojavile govorice, da le Slovenk ni na "feštah". Le zakaj? Zato, ker je bil naš cilj na tem tekmovanju le en. Premagati vse ekipe in dobiti zlato medaljo!!! In bilo je tako… No, skoraj tako! V predtekmovanju smo zares dobro igrale, vse ekipe smo premagale z visoko prednostjo in tudi polfinale smo odigrale vrhunsko. Nemke smo premagale visoko. Prišle smo v finale. In danes se je zgodil ta "nesrečni" finale… Verjele smo v zmago, vedele smo, da si to zmago zaslužimo… Finala se ne igrajo, finala se zmagujejo!!! Obljubile smo si, da bomo na igrišču več kot 100% in da bo vsaka, ki bo prišla na igrišče igrala do zadnjih atomov moči. Težko povem, kako velika je bila naša želja. Motivov je bilo veliko, verjemite. Za nas bi to bila prva zlata medalja. Prav tako smo publiki želele dokazati, da smo prava ekipa, ki bo nekoč segala po vrhunskih rezultatih. Ob tem smo želele zmagati tudi za oba naša trenerja, saj je bila zanju to zadnja tekma z nami. Želele smo ju nagraditi z zmago… Pa vendar nam ni uspelo… Zadnja minuta, tako blizu smo bile zmagi, pa vendar tako daleč. Izgubile smo po podaljških z dvema goloma razlike.  Malce zmedenosti in neizkušenosti, trije rdeči kartoni na naši strani, veliko izključitev … Splet okoliščin je bil kriv, da smo zmago dobesedno izpustile iz rok. Razočaranje je bilo nepopisno, vendar je v športu pač tako. Z dvignjenimi glavami smo čestitale nasprotnicam in priznale poraz. Že jutri se bomo zbudile s pozitivnimi mislimi,  saj nas naslednji teden čakajo mediteranske igre v Italiji, kjer bomo morale še enkrat dokazati, da smo prava ekipa in da je pred nami še veliko zmag.

Tudi to tekmovanje ima poseben čar.  Vsi športi ob istem času na istem mestu. Vsak športnik občuti kar malo olimpijskega duha. No, vsaj pri meni je tako. Živeti z veliko športniki v isti vasici, družiti in navijati za druge naše športnike, hkrati pa tudi na igrišču dokazovati, kdo je in kaj pomeni Slovenija. Za nas bo to tekmovanje drugačno tudi zato, ker smo od danes naprej varovanke drugega trenerja. Ko smo izvedele novico, smo bile kar malo v šoku, saj je prišlo na dan tako na hitro. Na Primoža in Boštjana smo se precej navezale, zato bi se jima v imenu vseh zahvalila za res izjemno dober trening, veliko novih znanj in tudi napredek, ki smo ga naredile v teh 8 mesecih, odkar smo bili skupaj. Vendar gre življenje naprej, treba bo tudi novemu trenerju dokazati na igrišču in z njim zmagovati. Ker pri nas vedno zmaguje ekipa in ne posameznik in ne trener. Na mediteranske igre bomo odšle in skušale doseči čim višjo uvrstitev.

Vesela sem, da tudi ženska reprezentanca kaže, da lahko dostojno zastopa barve naše države. Kriza je bila, a vsaka kriza mine. Na koncu vsakega predora je luč. Upam, da bomo v naslednjih tednih, mesecih in letih lahko še bolj ponosno kazale naše igre ter zastopale barve Slovenije. Že danes hvala našim navijačem, pa tudi moški študentski reprezentanci, ki so pripravili krasno vzdušje na finalu na Kodeljevem. Hvala za podporo in zaupanje. Obljubim Vam, da bomo vsako tekmo pustile srce na igrišču in pokazale, kdo so Slovenke.