Mlada slovenska sodnika Bojan Lah in David Sok sta postala EHF sodnika, potem ko sta opravila s sodniškim seminarjem v Ljubljani ter sodila evropsko univerzitetno rokometno prvenstvo. Tako sta se pridružila petim slovenskim sodniškim parom v družbo Evropske rokometne zveze.
Kdaj sta se začela ukvarjati s sojenjem?
Pričela sva soditi v letu 2000, takrat še gimnazijca in aktivna rokometaša.
Kdo vaju je navdušil in vpeljal v sojenje?
V sodniških vodah sva se sprva znašla čisto po naključju. Bojanov oče, tudi sodnik, je dal začetno pobudo in naju prijavil na uvajalni sodniški seminar. Bil je tudi najin prvi učitelj in poleg Davidovega očeta največji podpornik najine sodniške kariere.
Kariero sta začela kot igralca Velike Nedelje? Opišita vajine uspehe kot igralca pri Veliki Nedelji.
Dobrodošlo je, da je vsak, ki se odloči postati sodnik igral rokomet. S tem lahko veliko bolje razumeš dogajanja med samo tekmo, emocije igralcev, trenerjev, gledalcev in po domače rečeno "čutiš igro". Čar rokometne igre je kontakt in puščanje prednosti igre zato se nama zdi to ključno. Sama sva igrala rokomet več kot 10 let in prešla vse starostne kategorije, kratek čas tudi v članski ekipi. Največji uspeh sva kot igralca dosegla z osvojenim naslovom klubskega državnega prvaka v kategoriji mlajših dečkov. Bojan pa je na tem turnirju postal tudi najboljši igralec.
Opišita pot do EHF sodnika ... Katere naloge moraš opraviti (praktični, teoretični del)?
Uradna pot se vedno začne na tekmah domačega prvenstva pri najmlajših kategorijah. Zraven sva veliko sodila tudi prijateljske tekme. Za naju je bilo pomembno, da sva zelo hitro začela soditi in sva si do sedaj nabrala že kar nekaj izkušenj. Večji korak h kontinentalni kategoriji je bila priključitev programu YRP (young referee for future). Skozi ta projekt si EHF gradi bazo mladih perspektivnih sodnikov, jim omogoča sodelovanje na mednarodnih turnirjih in jih na nek način tudi selekcionira. Sama sva v okviru tega projekta uspešno sodelovala na kar nekaj mednarodnih akcijah. V letošnji sezoni naju je sodniška organizacija v okviru Rokometne zveze Slovenije predlagala še kot kandidata za EHF kategorijo. Priložnost za pridobitev licence sva dobila na evropskem univerzitetnem prvenstvu v Ljubljani. Zraven naju je bilo udeleženih še 5 parov iz Rusije, Danske, Švedske, Bolgarije, Poljske in dva slovenska mlada para iz YRP programa. Na turnirju smo poleg vsakodnevnih tekem morali opraviti še tri teoretične teste, dva fizična preverjanja, video analize in veliko ur predavanj. Predavali so nam predsednik komisije za sojenje, lektor za sodnike in lektor iz trenerskih vrst pri EHF. Naziva kontinentalnega EHF sodnika smo se ob koncu veselili trije pari, midva pa sva tako postala šesti slovenski aktivni par s kontinentalno kategorijo.
Se sodniki pred tekmo pripravljate na ekipi?
Zagotovo. Vsaka tekma predstavlja nov izziv, novo zgodbo na igrišču in ob njem, zato je pomembno, da si v danem trenutku kar najbolje pripravljen na situacije, ki se bodo ali pa bi se lahko zgodile. Tekma je tekma, ne glede na to ali je pripravljalna, ligaška, finalna in naša vloga na igrišču je iz tega vidika ne glede na vrsto tekme zmeraj enaka. Se pa priprava na npr. prijateljsko tekmo vsekakor razlikuje od tiste na kakšno odločilno. Del tega so tudi video analize tekem, pri katerih pa se ne osredotočamo samo na igro ekipe, ampak predvsem na značilnosti posameznikov ter posameznih situacij na katere moramo sodniki ustrezno reagirati. Poseben izziv predstavlja priprava na tekmo ekip, ki jim še nisva sodila in takrat so informacije iz Infostata ter od kolegov sodnikov še kako dobrodošle. Zmotno je mnenje, da sodniki začnemo razmišljati o sojenju na dan tekme, ampak se začnemo pripravljati od dneva, ko smo nanjo delegirani.
Rokomet je postal izredno hitro igra. Verjetno je lažje soditi tekme, kjer ekipi igrata počasnejši rokomet?
S to trditvijo se ne bi povsem strinjala, čeprav gre navidezno za logičen zaključek. Prav gotovo drži, da je rokomet izredno hitra igra in verjameva, da tem trendom sledimo tudi sodniki. Eden izmed osnovnih pogojev za pridobitev naziva EHF in IHF sodnika je ravno fizična pripravljenost. Ta pa se seveda neposredno ne more primerjati s pripravljenostjo igralcev, kar pa je do neke mere povsem realno. Ne glede na to, pa nama je osebno ljubše soditi tekmo s hitrim tempom, ker te hočeš ali nočeš prisili k večji osredotočenosti.
Pravila rokometne igre? Bi spremenila katero izmed pravil in katero?
V javnosti je velikokrat slišati tezo, da so rokometna pravila rak rana tega izjemnega športa in da dopuščajo preveč prostora za lastno interpretacijo. Sama se s tem povsem ne strinjava. Zadnje spremembe oz. dopolnitve pravil so postavile veliko bolj jasno sliko, kot je bila in ob tem so bila podana tudi jasna pojasnila. Meniva, da so pravila jasna v takšni meri, da se rokometna tekma lahko odigra brez težav pod pogojem nepristranskosti in upoštevanjem zdravega razuma. Na žalost prihaja do neželenih situacij ravno zaradi nepoznavanja pravil s strani vplivnih udeležencev (naj si bodo to igralci, trenerji, sodniki itn.). Bolj učinkovito kot spreminjati posamezno pravilo se nama zdi medsebojno izobraževanje in sodelovanje vseh udeležencev, da bomo vsi imeli kar se da enake kriterije in da bomo vsi gledali isto sliko. Vzajemna predavanja in seminarji med trenerji in sodniki, ki smo jim priča v zadnji sezoni tudi v Sloveniji so prav gotovo korak v pravo smer. Vendar pri tem ne gre prezreti tudi vloge medijev, ki morate svoj del odigrati tudi korektno, saj se velikokrat tezo o "nejasnosti" pravil zaradi dejanskega nepoznavanja, po nepotrebnem zlorablja.
Bi tretji sodnik olajšal delo med rokometno igro?
Odvisno kakšno vlogo in pristojnosti bi imel. Če govorimo v smislu primerjave s četrtim sodnikom pri nogometu prav gotovo, drugače pa v tem trenutku ne vidiva prednosti.
Je težje soditi tekmo v 1. B ligi, 2. ligi ali tekmo mlajših dečkov?
Tekma je tekma, ne glede na vrsto ali pa kategorijo. Se pa znanje in zorni koti pri mlajših kategorijah gotovo razlikujejo od tistih pri starejših.
Na kaj morata biti sodnika med rokometno igro najbolj pozorna?
Na to, da igra teče v skladu s pravili in da je kriterij enak za obe ekipi.
Kdo od vaju je strožji sodnik?
Odvisno od trenutnega razpoloženja (smeh). Teživa h temu, da sva oba enako. Se pa nimava za preveč stroga, zmeraj poskušava dopustiti civiliziran dialog pa naj si bo s trenerji ali igralci.
Afera podkupovanje? Imata že kakšno negativno izkušnjo?
Tovrstne negativne izkušnje nimava. Zavezuje pa naju etični kodeks EHF, ki sva ga nedavno imela priložnost podpisati za sezono 2009/10. Nad vsem pa naju zavezujejo najine osebne vrednote, ki so nama jih vzgojili najini starši, sorodniki, prijatelji in okolje v katerem sva odraščala.
Cilji v življenju na področju sojenja?
Tako kot večina športnikov, tudi midva sanjava o tem, da bi s ponosom predstavljala najino domovino na Olimpijskih igrah. Drugače pa zmeraj stopava korak po korak, tako si za naslednje leto želiva, da bi najina premierna prvoligaška sezona potekala čim bolj gladko in da bi morebitne priložnosti, ki jih bova dobila v Evropskih tekmovanjih kar se da dobro izkoristila.
Imata med sodniki kakšnega vzornika?
Vzornike si iščeva predvsem med slovenskimi sodniki, pa naj gre za tiste, ki so že končali s sojenjem ali tiste, ki so še vedno aktivni. Govoriva o naših mednarodnih sodnikih, ki so v svetu zelo spoštovani in cenjeni.
Najzahtevnejša tekma, ki sta jo sodila (Partille, univerzitetno finale)?
Težko je govoriti o eni tekmi. Priznava, da imava malce treme pred vsako tekmo. Tiste pozitivne. To je pokazatelj, da ti ni vseeno kako boš nalogo opravil in da si želiš da si na igrišču čim manj opazen. Če pa že morava kakšno izpostaviti naj bodo to 3 tekme: Tekma za prvaka 1.b lige med Krškim in Mariborom, tekma na Odprtem evropskem prvenstvu v Göteborgu med Švedsko in Francijo (veliko navijačev), polfinale mediteranskega prvenstva v Črni gori med Francijo in Črno goro, kjer so zmagovalca odločale sedemmetrovke.
Si predstavljata, da bi sojenje rokometa lahko kdaj bil vajin poklic s katerimi bi preživljala družino?
Oba sva rokometna navdušenca iz družin, ki živijo za rokomet. S sojenjem se s podporo najinih staršev in punc, že od vsega začetka ukvarjava iz čiste ljubezni do tega atraktivnega športa. Zmotno je prepričanje, da sodniki to delamo samo za denar, zaslužka je namreč ob odštetju vseh stroškov zelo malo glede na čas in sredstva, ki jih vlagamo. Kljub temu, da sva oba končala fakulteto in da sva že zaposlena, se ob ideji, da bi od sojenja lahko živela, nasmejeva in prikimava, da bi to za naju bila sanjska služba.
Uroš Krstič