In memoriam Tine Svetič

Kot vedno prehitro, je za vse nas, priletela kot puščica hitrejša od našega športnika, pedagoga, trenerja…,- ki so mu najbližji prijatelji pravili stroj - novica o prehitrem odhodu iz njemu ljubega okolja v rodnem Črnomlju in bližine njegovih najdražjih.

Ta zapis tebi v slovo je namenjen v imenu vseh rokometašev za katere sem prepričan, da bi podpisali zapisano. Pa ne samo njih, kajti bil si športni pedagog in ne samo rokometni entuziast, zaljubljen v ta moštveni šport do obisti.

Na osebni ravni ne morem mimo tega kako sem bil vesel tvojega obiska pri nas na Goričkem. Kot bi slutil minljivost našega časa namenjenega vsakemu posamezniku od rojstva si želel svoji dragi Mariji razkazati Maribor, mesto kjer si se najprej šolal za športnega pedagoga kot srednješolec in nato kraje v Prekmurju kamor si z veseljem hodil na srečanja športnih pedagogov saj so te spominjali na tvojo rodno Belo Krajino. Najino prisrčno srečanje je bilo preplet najinih življenjskih zgodb, skupnega dela v rokometu in pedagoško športnem delu nasploh. Z eno besedo bi ga najbolje opisal kot vzajemno spoštovanje. Spoštovanje beseda, ki vse bolj izgublja smisel in pomen v vsakdanjem življenju za nas športnike in trenerje pa je še vedno ena izmed najpomembnejših vrednot pri doseganju praviloma visoko zastavljenih ciljev. Vzgojen na podeželju si spoštoval bližnjega, učence, športnike in prijatelje. Ob obujanju spominov sva se spomnila na koga vse si vplival s svojim zgledom na tvoji bogati življenjski poti pedagoga in marsikomu tudi drugega očeta. Ljudje kot Ti so marsikdaj bolj očetovski do svojih varovancev kot do lastnih otrok in jim temu primerno posvečajo celo več časa. Vse to je bogato poplačano s hvaležnostjo in spoštovanjem tistih, ki so bili deležni tvoje človečnosti in poosebljene dobrote ob pregovorni skromnosti. To najbolje opisuje dogodek, ko vaju je skupaj s kolego in prijateljem Srečom Halerjem povabil na ogled tekme Bundes lige v München, kjer sta bila njegova ekskluzivna gosta, naš nogometni reprezentant - član zlate generacije, Zahović&Co - Aleksander Knavs katerega učitelja sta bila oba na OŠ KDK v Štepanjskem naselju. Na nek način si bil s svojim delom v rednem šolskem učnem procesu in legendarnem rokometnem krožku ob sedmi uri zjutraj vsako sredo -kot pred ura- prvi selektor kasnejšim selektorjem. Imena iz nogometa kot je nekdanji selektor Slaviša Stojanović, Dušan Kosić, Nihad Pejković in rokometa pomočnik selektorja Uroš Zorman ter selektor Uroš Bregar, ki si mu predstavljal tako rekoč skoraj očeta vse to potrjujejo. Ob tem, da si bil trener tako v rodnem Črnomlju kot na Prulah in Slovanu si bil najbolj zanesljiv sodelavec RD Slovana kot športni pedagog, ki nam je vedno pošiljal izjemne talente. Med njimi najbolj trofejnega že omenjenega našega rokometaša Uroša Zormana. Tega dne, ko si ga osebno pripeljal v dvorano na Kodeljevem nisva oba nikoli pozabila. Hvaležnost za to Ti je Uroš izkazal s posebnim posvetilom v knjigi, ki opisuje njegovo športno pot in povabilom na njegovo poslovilno tekmo v Celju v vlogi igralca. Tega časa, ko sva v okviru RD Slovan sodelovala kot trenerja sva se oba vedno rada spominjala saj smo imeli zahvaljujoč tudi tebi takrat najmočnejšo piramido starostnih kategorij pri mladih v Sloveniji iz katere je zraslo že pozabljeno RD Kodeljevo zaradi hiperprodukcije kakovostnega rokometnega podmladka in nato iz tega kot podlaga za evropske prav tako morda že pozabljene RD Prule. Zvesto si spremljal ves šport med drugim tudi skozi branje SN in SN Ekipe, katere najbolj zvest bralec in kritik mojih komentarjev si bil. V kolikor bi kdo potreboval informacije o zgodovini športa bi jih prej in bolj zanesljive dobil od tebe kot na Googlu kot se je slikovito izrazil tvoj prijatelj Srečo. Za rokomet in šport nasploh si navdušil tudi sina Anžeta, ki je bil en najbolj talentiranih levih kril v samostojni Sloveniji nasploh.

Bil si zagrizen tekač skoraj maratonec in sva se večkrat srečala v tej vlogi na Golovcu. Od tod tvoja pregovorna zdržljivost in vztrajnost. Bil si kot stroj so dejali prijatelji. Na žalost vseh je srce tega rokometnega in športnega motorja odpovedalo v pričakovanju božičnih praznikov ter druženju z vnukom prav tako nadobudnim rokometašem, ki ga je dedi že učil rokometnih fint.

A v naših srcih je radost, da smo te poznali in v kolikor bi dobil nalogo opisati ideal športnega pedagoga-trenerja ter ČLOVEKA bi to bil naš spoštovani Tinček, ki bi si že zdavnaj zaslužil Bloudkovo nagrado.

Tam nekje se zopet srečamo v iskanju novih talentov.

V imenu rokometašev zapisal Aleš Praznik