12. 1. 2009

Intervju z Gorazdom Škofom

Vratar Gorazd Škof je zanikal novico o slovesu od reprezentančnega dresa

Če mi bodo žvižgali, bom skušal razumeti

Potem ko mu je komisija za prestope pri Evropski rokometni zvezi (EHF) prižgala zeleno luč za odhod iz Celja Pivovarne Laško, je 31-letni vratar Gorazd Škof postal novi član hrvaškega prvaka Zagreba. Z Zagrebčani, s katerimi načrtuje pohod proti vrhu rokometne Evrope, je »Brežiška hobotnica« podpisala triletno pogodbo, z reprezentanco Slovenije pa po polomu proti Slovaški v kvalifikacijah za SP 2009 na Hrvaškem pričakuje zanesljivo uvrstitev na EP 2010 v Avstriji.

Kako ste se privadili na življenje v Zagrebu?

Življenje v tako velikem mestu teče precej hitreje kot v krajih, ki so bili doslej moje rokometne postojanke: Brežice, Krško, Dobova, Trebnje, Velenje in Celje. Sprva je bilo milijonsko mesto zame nenavadno, kajti v manjših krajih vsak pozna vsakega, tu pa je povsem drugače, a sem se hitro privadil na nove okoliščine. Poleg tega so me vsi v klubu zelo lepo sprejeli, čeprav smo imeli malo časa za spoznavanje. Skoraj neposredno sem moral na priprave v Crikvenico, nato pa so se začele tudi tekme v hrvaškem prvenstvu in ligi prvakov.

Do rojstnega mesta Brežice imate zdaj še bližje kot prej iz Celja.


Trenutno živim v Zagrebu, kjer mi je klub najel stanovanje. To je blizu znane dvorane Kutija šibica, zato se pogosto kar peš odpravim na trening. Tudi do doma nimam daleč: če zvečer ni gneče na cesti, sem z avtomobilom v Brežicah že v dvajsetih minutah. Pogosto sem doma, domotožje pa mi pomagajo premagati tudi člani moje navijaške skupine, ki redno prihajajo na tekme v Zagreb. Ker je dvorana precej večja kot celjska, so manj opaženi, a so se dobro vključili. Morebiti jih je zdaj malce manj, kar je predvsem posledica napetih odnosov med državama, vendar sem prepričan, da bo kmalu bolje.
V letošnji ligi prvakov si je Zagreb v predtekmovanju v skupini z nemškim klubom Rhein-Neckar Lowen, madžarskim Pickom Szegedom in poljsko Wislo priigral drugo mesto in napredovanje v drugi del.

Čeprav smo igrali v eni najtežjih skupin, smo ostali neporaženi. Na žalost smo v Nemčiji zapravili lepo priložnost, da bi poleg ene točke za neodločen izid osvojili še drugo, vseeno pa imamo pred nadaljevanjem dobro izhodišče. Zavedamo se, da si v drugem delu ne smemo privoščiti spodrsljaja, če želimo osvojiti eno izmed prvih dveh mest, ki peljeta med osem najboljših v Evropi. To pomeni, da bi morali na štirih tekmah proti Chamberyju in Celju Pivovarni Laško štirikrat zmagati, kar bo vse prej kot lahka naloga. Toda po drugi strani sem prepričan, da smo dovolj kakovostni za takšen podvig.

Medtem ko Zagreb in Rhein Neckar Lowen drugi del začenjata s po dvema točkama, ima Chambery že štiri, Celjani pa štartajo z ničlo.

Za Zagreb bi bilo precej lažje, če bi imeli vsi štirje klubi po dve točki, tako pa ima Chambery že zdaj lepo prednost. Celjani v predtekmovanju niso blesteli, še posebno ne proti Chamberyju, s katerim so dvakrat visoko izgubili. Njihove možnosti za uvrstitev v četrtfinale so minimalne, čeprav so presenečenja vedno možna. Toda najbolj realno je, da se bo Zagreb za dve prosti mesto boril s Francozi in Nemci. Chambery ima točkovno prednost, gradi novo športno dvorano in si zelo želi velikega mednarodnega uspeha. Že z dvema domačima zmagama proti Zagrebu in Rheinu-Neckarju bi napredoval v četrtfinale, čeprav je na žrebanju pričakoval lažje nasprotnike. To sem ugotovil, ko sem pred kvalifikacijsko tekmo za EP 2010 proti Bolgariji videl obraz Jureta Natka, ki se je kar zgrozil, ko je izvedel za tekmece v nadaljevanju lige prvakov.

Kakšen sprejem pričakujete v Zlatorogu, kamor boste 21. februarja prišli v dresu "sovražnega" kluba?


Zavedamo se, da nas na sosedskem derbiju, ki bo imel velik tekmovalni in čustveni naboj, čaka pekel v nabito polnem Zlatorogu, a naš cilj ostaja nespremenjen – zmaga. Veselim se prihoda v Celje, toda kot pravi profesionalec bom naredil vse za zmago svojega sedanjega kluba, čeprav bom igral proti nekdanjemu. Mislim, da sem v Celju pustil dober pečat. Z nikomer nisem imel težav in z vsakim navijačem sem po tekmi rad spil tudi kakšno pivo. Če mi bodo nekateri žvižgali, bom to skušal razumeti. Mogoče bi bilo drugače, če ne bi igral za hrvaški klub, ampak za kakšnega iz druge države.
Slovenija je po nepričakovanem neuspehu proti Slovaški ostala brez nastopa na SP na Hrvaškem.

Ko se spomnim na to, me kar stisne pri srcu. Še bolj pa rane pečejo, ko zdaj na Hrvaškem vidim dvorane in vzdušje, povezano s tako velikim tekmovanjem. V Zagrebu rokometno vzdušje še ni na najvišji ravni, kajti reprezentanca Hrvaške prvi del igra v skupini v Splitu, a ko bo prišla v glavno mesto, bo tu norišnica. Rajši bi se odpovedal dvema prvenstvoma, samo da bi lahko nastopil na letošnjem SP. Zaradi množice slovenskih navijačev, ki bi nas prišli spodbujat na tekme, bi se počutili kot na domačem igrišču. Na žalost smo zamudili odlično priložnost, kar pa le potrjuje dejstvo, da je vrhunski šport lahko tudi zelo krut.

Priložnost za popravni izpit so kvalifikacije za nastop na EP 2010 v Avstriji, kjer se za dve prosti mesti poleg Slovenije potegujeta še Nemčija in Belorusija.


Tja se enostavno moramo uvrstiti, kajti v nasprotnem primeru bi bila to katastrofa za slovenski rokomet. Uvrstitev na EP bi mu dala nov zagon, ga dvignila še na višjo raven in ga še bolj popularizirala. Ne glede na naš domači poraz proti Nemcem in razplet marčevske tekme Belorusija – Nemčija je jasno, da moramo junija v Belorusiji zmagati. Tekmecev ne podcenjujem, a sem prepričan, da smo dovolj kakovostni za izpolnitev cilja. Na igrišču moramo dihati drug za drugega ter na njem pustiti dušo in srce.

Nedavna prijateljska tekma Hrvaška – Slovenija v Splitu, na kateri je bil selektor Miro Požun kar brez osmih, devetih nosilcev igre, je pokazala, da se lahko tudi »rezervna garnitura« enakovredno kosa z najboljšimi reprezentancami na svetu.

Split je znan kot vroč teren, a so naši fantje dokazali, da so iz pravega testa. S hitrim izvajanjem začetnega strela s sredine igrišča in hitrimi (pol)protinapade so krepko namučili Hrvate in jim zabili več kot 30 golov. Mogoče oni niso igrali »na polno« in so bili utrujeni po napornih pripravah, a to ne zmanjšuje slovenskega uspeha. Zelo pohvalno je predvsem to, da naša reprezentanca kljub visokemu zaostanku s sedmimi zadetki ni padla, ampak se je vrnila v igro. Če se lahko tako enakovredno kosamo s Hrvati, se lahko tudi z drugimi iz svetovne »špice«.

Nedavno je za veliko presenečenje v enem izmed hrvaških medijev poskrbela vaša domnevna napoved o slovesu od reprezentance, ki pa se je hitro izkazala za novinarsko raco.

Ha, ha. Nič takšnega nisem izjavil, očitno si je le hrvaški novinar napačno razlagal moje besede. Najverjetneje je prišlo do nerazumevanja in napačne interpretacije mojih besed zaradi jezikovne razlike. Morebiti sem res govoril o tem, da ne bom šel na tokratno reprezentančno akcijo za tekme z Avstrijo in Hrvaško, novinar pa si je to razlagal kot moje slovo od reprezentančnega dresa. A to se ne bo zgodilo: če me bo reprezentanca potrebovala, sem ji vedno na razpolago in pripravljen pomagati. Vedno mi je bilo, mi je in mi bo čast igrati za Slovenijo.

Dejan Kresnik