13. 3. 2009
Ko sem dobila povabilo, da napišem blog za res prelepo preurejeno spletno stran rokometne zveze, sem bila ravnokar na pripravah z mladinsko reprezentanco. Seveda me je povabilo za pisanje zelo presenetilo, v pozitivnem smislu, ampak po drugi strani me je kar malce šokiralo, da naj bi pisala svoja doživljanja in izkušnje za javno objavo.
Za vse, ki me mogoče še ne poznate: sem Ana Gros, rokometašica RK Olimpija in mladinska ter članska reprezentantka Slovenije. Stara sem 18 let in sem v teh letih že marsikaj doživela na svoji rokometni poti. Začela sem pri ŽRK Velenje, kjer sem doživela marsikaj lepega z vsemi puncami, ki so bile pravzaprav moje prve »prijateljice« in soigralke. Ko smo bile še starejše deklice, smo osvojile drugo mesto v državnem prvenstvu. To je bilo nekaj najlepšega, kar se je do takrat zgodilo v mojem življenju. Zato posebnega dne, ko sem prejela prvo kolajno okoli vratu, ne bom nikoli pozabila. Organizator finala je bil RK Krim Mercator in takrat si niti mislila nisem, da bom čez dve leti igrala za klub, ki smo ga dekleta iz Velenja premagale. Opazili so me in me povabili, naj prestopim v Krim. To je bil tudi eden od razlogov, da sem se vpisala na Gimnazijo Šiška in pristala v Ljubljani. Sprva je bilo zelo težko tako daleč od doma in staršev, toda ker sem imela veliko podporo pri trenerjih, sem to uspešno prebrodila. Najprej sem igrala za starejše deklice in kadetinje, potem pa so me poklicali tudi na tekme za članice in to so bile moje prve izkušnje v prvi ženski ligi. Seveda je ta dan prav tako nepozaben, saj sem bila neizmerno vesela, da sem se lahko sploh preoblačila v isti garderobi, v kateri so se tudi Anja Frešer, Tanja Oder, Luminita Dinu, Marina Vergeljuk, Ljudmila Bodnjeva in druga velika imena svetovnega ženskega rokometa. Za Krim sem igrala dve leti, nato sem kot posojena igralka prestopila k Olimpiji. Tam smo bile same mlade igralke in vzdušje je bilo res dobro, saj nas je veliko skupaj igralo tudi v reprezentanci, zato smo se zelo dobro razumele. Z Olimpijo sem v sezoni 2007/ 08 osvojila peto mesto, kar je bil zelo dober rezultat glede na to, da smo bile res mlada in še neizkušena ekipa.
Naslednje sezono sem se odločila, da dokončno prestopim k Olimpiji, kar se mi je zdelo najboljše zame, saj sem vedela, da moram čim več igrati, če hočem napredovati. Olimpija se mi je zdela najboljša priložnost, da še izpopolnim svoje znanje in ga nadgradim. Moram priznati, da mi ni žal in da sem se pravilno odločila.
Zaenkrat nam gre zares dobro, saj smo prve na lestvici in smo brez poraza. Upam, da bo tako tudi vnaprej in da se bomo čim bolje odrezale tudi v "play offu". Mogoče nam tudi uspe kakšen velik podvig. Vse smo tudi v nestrpnem pričakovanju naslednjega kroga evropskega pokala challenge, v katerem nam je žreb določil Nemke, ki pa zagotovo ne bodo lahek zalogaj. Res je, da imamo na obeh tekmah prednost domačega igrišča, ampak vseeno bo treba močno stisniti vrste in odigrati tako, kot znamo, kot smo sposobne, kot smo naučene, kot… igra samo Olimpija in naj to odmeva do nebaaaa… Trener veliko zahteva in tudi same imamo velika pričakovanja: da se uvrstimo naprej v polfinale in potem mogoče tudi v finale….bomo videli.