Kakšni so bili vaši rokometni začetki?
Z rokometom sem se začel ukvarjati v prvem razredu Osnovne šole Ormož. Za rokomet so me najbolj navdušili prijatelji in sošolci, ki so rokomet že obiskovali. Sicer pa so že prej z rokometom bili povezani oče Martin, stric Vlado, bratranec Matej in z mano skupaj mlajši brat Gašper.
Slišali smo, da v tem res dolgem premoru niste sedeli križem rok?
Res je. Največ časa sem namenil fizični pripravi v fitnesu, nekaj časa pa sem si tudi vzel za kondicijsko pripravo na stadionu. Skratka čas koronavirusa sem odlično izkoristil. Vse slabo je za nekaj dobrega.
Kaj je tisto, zaradi česar je ekipa Jeruzalema Ormoža v tej sezoni boljša od minule sezone?
Največja prednost je zagotovo, da je ekipa ostala enaka tisti iz minule sezone in tako ne rabimo vsega začeti znova, ampak lahko našo igro samo nadgradimo. Vrnil se nam je tudi Tilen Kosi, ki bo pomemben člen v naši ekipi. Upamo pa tudi, da bomo imeli veliko manj poškodb kot v zadnji sezoni in da odigramo čim več tekem v polni zasedbi.
Katera je največja prednost vaše ekipe?
Največja prednost je, kot sem že omenil, da je ekipa ostala enaka kot v minuli sezoni, da smo kot ekipa zelo dobro povezani in da smo prijatelji tudi izven rokometnih igrišč. Naša prednost pa je tudi, da imamo nekaj izkušenih igralcev, ki so že odigrali veliko prvoligaških rokometnih sezon in lahko tako nam mladim pomagajo. V Ormožu imamo mladi res srečo, da se učimo od Bojana Čudiča, Roka Žurana, Danijela Mesarića, Tomislava Balenta…
Ste pričakovali takšen razplet tekme z Dobovo?
Pričakovali smo trdo in težko tekmo, na kateri bodo odločale malenkosti. To se je tudi zgodilo. Zmagali smo za dva gola in mislim, da smo lahko s tem zelo zadovoljni.
Lahko Jeruzalem Ormož seže med najboljših šest ekip?
Naš prvi cilj je obstanek, kasneje pa mislim, da imamo ekipo, ki lahko cilja tudi med najboljšo šesterico.
Leta 2018 ste bili del zlate mladinske reprezentance. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin z domačega evropskega prvenstva?
Zagotovo se mi je najbolj vtisnila v spomin finalna tekma, na kateri je dvorana Zlatorog pokala po šivih. Takšno vzdušje je res težko doživeti in mislim, da je bila to ena pozitivna izkušnja, ki mi lahko pomaga v prihodnosti. Obenem so jedro reprezentance tvorili številni ormoški igralci, ki smo v generaciji letnikov 1998 in 1999 dosegali vrhunske dosežke tako na državnem, kot tudi na mednarodnem nivoju.
Od koga ste se v dosedanji karieri največ naučil?
Največ sem se naučil od trenerjev pri mlajših selekcijah. To sta od mini rokometa do mladincev bila Mladen Grabovac in Uroš Krstič ter trenerja članske ekipe Saše Prapotnika. Veliko pa so k temu pripomogli tudi izkušeni soigralci. Seveda brez napotkov očeta ni šlo (smeh).
Kakšen je vaš ritual pred tekmo?
Posebnega rituala nimam, mogoče to, da skoraj pred vsako tekmo spijem kavo. Pomembno pa je tudi, da se zelo dobro segrejem. To je seveda najlažje v dvorani na Hardeku, ki velja za zelo »vročo« dvorano.
Vaš največji dosežek do sedaj?
Največji dosežek je, da sem bil član reprezentance, ki je osvojila mladinsko evropsko prvenstvo. Tukaj pa bi dodal tudi dosežke iz mlajših kategorij, saj smo bili vsako leto na zaključnih turnirjih generacij 1996, 1997, 1998 in 1999, katerih sem bil del ekipe.
Kateri nasvet trenerja, ki ste ga dobili, je nepogrešljiv?
Da moraš ceniti vsako žogo. In da si strpen do onemoglosti.
Katero tekmo ste si najbolj zapomnili in zakaj?
Najbolj sem si do sedaj zapomnil to tekmo z Dobovo, ker je bila to moja najboljša tekma v članski kategoriji. Zapomnil pa si bom tudi tekmo z Škofjo Loko leta 2017 ko sem debitiral za člansko ekipo
Kaj je vaša največja motivacija?
Moja največja motivacija pred vsako tekmo je želja po čim boljši igri in po dveh točkah. Ker sem mlad rokometaš mi seveda motivacije ne manjka, prav nasprotno. Komaj čakam vsak novi trening, vsako novo tekmo.
S čim se ukvarjate v prostem času?
V prostem času se veliko družim s prijatelji, igram košarko, biljard in video igre.