Zupančič, ki je v Celju živel več kot šestdeset let, je imel pestro mladost. Zaradi očetove službe na železnici se je družina veliko selila; ker je njegova mama z njim govorila madžarsko, je ta zahteven jezik odlično obvladal vse življenje. Zanimivo je, da je svojo športno pot začel kot odbojkar v Subotici, z rokometom pa se je srečal šele med študijem v Ljubljani, ko je zaigral za Svobodo na Viču.
Svoj neizbrisen pečat v športnem funkcionarstvu je začel puščati v obdobju skupne države. Kot glavni direktor podjetja Aero je med letoma 1978 in 1987 opravljal funkcijo predsednika celjskega kluba. Bil je izjemen vizionar in med ključnimi akterji, ki so takratnega direktorja Pivovarne Laško, Toneta Turnška, prepričali v dolgoročno pokroviteljstvo, kar je celjski klub izstrelilo v sam evropski vrh. Med letoma 1984 in 1986 je vodil tudi Rokometno zvezo Jugoslavije, prav v času, ko je reprezentanca leta 1986 stopila na svetovni vrh.
Tudi po zaključku predsedniškega mandata na osamosvojeni RZS je ostal zvest rokometu kot predsednik Nadzornega odbora RZS, član Upravnega odbora RK Celje Pivovarna Laško ter vse do leta 2018 član njegovega nadzornega odbora. Za svoje predano delo je bil imenovan za častnega člana RZS in domačega celjskega kluba, leta 2022 pa je postal tudi častni občan Mestne občine Celje.
Zadnja leta je z ženo preživel v Domu ob Savinji v Celju. Tam so ga redno obiskovali sin in rokometni prijatelji, s katerimi je obujal spomine, sam pa je rad večkrat obiskal tudi svojo hišo na Lavi. Rokometna družina je izgubila velikega človeka, toplega sogovornika in neponovljivega športnega arhitekta.
Vsem bližnjim izrekamo iskreno sožalje.