Show menu

SP 2010

PORTUGALSKA - 19.03. DO 27.03.2010

Ekipa deklet gimnazije Šiška, rojenih leta 1993, 1994 in 1995, je v času od 19.03. do 27.03.2010, sodelovala na Svetovnem šolskem prvenstvu na Portugalskem (Braga, Fafe, Guimarães).

 

EKIPA:
ČEČKOVA EKATERINA, HALER NEŽA, MARŠIČ LINA, SUNARIČ TAMARA, ŠTAVAR JANJA, BOLE BRINA, ČERNIVEC ADRIJANA, ČUK TAMARA, KOŠIR MAJA, KRIŽAJ NEŽA, LEDER ŽIVA, PETEK YVONNE, PREPELUH JULIJA, ŠLJIVAR SABINA.


VODJA EKIPE:
  
SAŠA VESEL  

                                                                                                                                                             
TRENERKA:   
SONJA ČOTAR   


FIZIOTERAPEVT:
DAVID SOK

MADŽARSKA NEMČIJA DANSKA FRANCIJA
AVSTRIJA SLOVENIJA SLOVAŠKA HRVAŠKA
ČEŠKA POLJSKA ŠVEDSKA TURČIJA
GRČIJA ŠVICA BELGIJA NIZOZEMSKA
CIPER ITALIJA SRBIJA LUKSEMBURG
BRAZILIJA PORTUGALSKA IZRAEL BOLGARIJA
SKUPINA A SKUPINA B SKUPINA C SKUPINA D

1. KROG

20.03.2010 09.00 POR : GER 25 : 30
20.03.2010 10.30 ITA : SLO 8 : 37
20.03.2010 15.00 SUI : POR 12 : 34
20.03.2010 16.30 POL : ITA 43 : 11
Datum Ura Tekma Rezultat

Lestvica v skupini

Ekipa Tekme zmage neodločeno porazi gol razlika točke
NEMČIJA 5 5 0 0 164 - 82 / +82 10
PORTUGALSKA 5 4 0 1 148 - 112/ +36 8
SLOVENIJA 5 3 0 2 147 - 94 / +53 6
POLJSKA 5 2 0 3 151 - 107 / +44 4
ITALIJA 5 0 1 4 67 - 167 / -100 1
ŠVICA 5 0 1 4 59 - 174 / -115 1

Tekma za uvrstitev od 9. do 16. mesta

24.03.2010 15.50 BRA : SLO 22 : 33

Končna lestvica

1. AVSTRIJA 2. SRBIJA 3. MADŽARSKA
4. DANSKA 5. FRANCIJA 6. NEMČIJA
7. TURČIJA 8. PORTUGALSKA 9. ROMUNIJA
10. ŠVEDSKA 11. SLOVAŠKA 12. SLOVENIJA
13. POLJSKA 14. NIZOZEMSKA 15. HRVAŠKA
16. BRAZILIJA 17. CIPER 18. BOLGARIJA
19. BELGIJA 20. ITALIJA 21. IZRAEL
22. ŠVICA 23. ČEŠKA 24. LUKSEMBURG

Spomin na SP - za ekipo napisala Janja Štavar

Šolsko leto 2009/10 je leto, ko je na vrsti tudi Svetovno prvenstvo srednjih šol, ki je letos potekalo v Portugalskem mestu Braga od 19.3.2010 do 27.3.2010. Vsa dekleta 1. in 2. letnika smo bile navdušene, ko smo izvedele, da se bomo tudi same udeležile tega velikega dogodka. Pričele smo z zbiranjem donacij,  pri čemer nam je bila v največjo pomoč profesorica Saša Vesel. To pa ni bilo lahko delo, saj v današnjih časih primanjkuje denarja. Nekako nam je večino potrebnega denarja uspelo zbrati. S trenerko Sonjo Čotar pa smo pridno trenirale, da bi lahko čim bolje predstavile Slovenijo. Bolj kot se je bližal, petek 19.3.2010, bolj so se večala naša pričakovanja in bolj smo bile vznemirjene.
Vse nestrpne smo končno dočakale jutro, ko smo se zbrali pred šolo. V spremstvu sončnih žarkov sta se pripeljala dva kombija v katera smo naložili prtljago, se udobno namestili in odpeljali na letališče v Milano. Pot je hitro minila in že smo bile na letališču. S seboj naj bi vsaka imela 18 kg prtljage + potice in štruklji.  Na letališču smo si prisvojile ne obratujoč tehtni trak in si čas krajšale s tehtanjem naše prtljage in sebe. Še preden smo se dobro zavedle, smo lahko skozi okno letala opazovale kako se mesto pod nami manjša. Med letom smo doživeli manjše tresljaje a varno pristali na portugalskem letališču. Na avtobusu, ki nas je peljal do Brage smo spoznale štirinajstletnega Alberta. On je za nas skrbel cel čas turnirja. Lepo nas je pozdravil nato pa odpeljal na večerjo in do hotela. V hotel smo prispele že malce utrujene. Porazdelile smo se v sobe, ter dobile kartice namesto ključa. Odklepanje vrat je postalo pravi podvig. Velikokrat  smo ostale pred vrati, ker je kartica ostala v sobi.
Zbudile smo v pričakovanju, saj smo se zavedale, da gre danes zares. Čakala nas je prva tekma. Po zajtrku smo imele čas, da smo se v miru pripravile in odšle na tekmo. V garderobi so pred tekmo sledile še besede trenerke Sonje. Rekla nam je: »Punce, igrajte se rokometa, uživajte v igri.« Teh besed smo se skušale držati kolikor se je dalo. Verjetno bi jih lahko v celoti upoštevale a imele smo malo smole z igralno površino, saj je zelo drsela. Padale smo kar same od sebe. Tudi za Italijanke so bili enaki pogoji. No kljub malce nerodnim pogojem smo jih premagale.
V teku dne smo končno spoznale tudi rokometaše iz Ptuja. . Sprva smo bili malce zadržani eden do drugega a je beseda v naslednjih dneh že lažje stekla. Zvečer je bila otvoritvena slovesnost, kjer nas je pozdravil vodilni mož  ISF, nam zaželel uspešno udeležbo ter prijetno druženje. V nadaljevanju so se nam predstavili tudi domače plesalke, ki so nam v baletnem nastopu predstavile življenje deklet v starih časih. Posebna atrakcija pa je bila kotalkarska skupina, ki je kar lebdela po parketu.
V nedeljo sta nas čakali dve tekmi.
Končno smo dočakale tudi portugalsko sonce. A čakal nas je malce težji dan. Pred nami sta bili dve tekmi. Prvo smo igrale s domačinkami. Tekma je bila kar napeta. Prvi polčas smo začele malce preveč zmedeno, kar nas je potem precej drago stalo dveh dragocenih točk. V drugem polčasu pa smo malce uredile zmedo v naših glavah in jih dohitele ter celo povedle, a nam je žal na koncu zmanjkalo tisto malo športne sreče in smo izgubile za en gol. Žalostne predvsem pa jezne same nase smo odšle na kosilo. Po krajšem počitku pa odšle na drugo tekmo proti Poljakinjam. Na klopi nas je bilo samo 13 , saj je ena dobila prejšnjo tekmo direkten rdeči karton in je imela prepoved igranja. Nesrečno dopoldansko tekmo smo  odmislile in se povsem posvetile Poljakinjam. Seveda brez preizkušanja koliko prenesejo živci naših profesoric Sonje in Saše ter fizioterapevta Davida tudi tokrat ni šlo. Ta tekma nam je dala misliti, da če vodiš za pet golov nisi še zmagal. Toda kljub padli koncentraciji smo zmagale in uspešno zaključile dan. Ta večer nismo šle nikamor, saj smo bile utrujene in smo si morale odpočit.
Naslednji dan  smo lahko spale malo dlje, saj nas je 50 minutno uživanje na igrišču čakalo šele popoldan. Toda celega popoldneva nismo izkoristile samo za daljši počitek. Alberto nam je razkazal svoje mesto. Ulice so nenavadno široke ter čiste.  Videle smo tudi nekaj starih zgradb o katerih nam je Alberto znal veliko povedati. Vsem pa so se pocedile sline ko smo se sprehajale mimo pomarančnih dreves. Tisti oranžni sadež te je kar vabil da bi ga utrgal.
Popoldansko tekmo proti Švici smo uspešno zaključili. Tako smo ohranile možnost za uvrstitev med prvih osem. Zvečer smo se vsi udeleženci zbrali v telovadnici, kjer je potekala predstavitev držav. Skupaj s Ptujčani smo našo stojnico obložili z slovenskimi dobrotami (potica, štruklji, pršutom) ter raznimi letaki, katere so si lahko obiskovalci vzeli s seboj. Na odru pa smo svojih pet minut slave izkoristili za predstavitev polke ob spremljavi Avsenikove Golice.
A v torek nas je čakala težka naloga. Nujno smo potrebovale zmago proti Nemčiji. Na igrišču smo pustile srce. Žal pa smo na koncu izgubile za dva gola. . Razočaranje je bilo toliko večje, saj smo vedele da sedaj igramo od 9 do 16 mesta. Kljub porazu pa sta pili profesorici zelo ponosni na našo igro. Dokazale smo, kaj se zgodi če damo svoj maxsimum.  V nadaljevanju dneva je bilo še vedno čutiti malce žalosti v zraku, a se je proti večeru razblinila. Večerja tokrat ni potekala v šolski menzi ampak malce drugače. Po hitrem ogledu Atlantika smo vstopili v velik prostor po katerem so bile razporejene mize obložene s hrano. Za lažjo prebavo je v ozadju igrala glasba. Ko smo si napolnili želodčke, smo spoznavale nova poznanstva, si izmenjevali različna mnenja…
V nadaljevanju tekmovanja smo se borile od 9 do 16 mesta. Proti Braziliji smo si z dobro igro priigrale zmago. V nadaljevanju tekmovalnega dela pa smo zal popustile in dosegle 12. mesto.
Predzadnji večer nas je Alberto odpeljal v disko. Tokrat je nastopil čas za kavbojke in majčke.  »Ušmekane« smo cel večer plesale ob glasbi. Na plesišču pa so nam delali družbo tudi ostali udeleženci in udeleženke tekmovanja.
Zadnji dan smo si ogledale finalni tekmi. Pri dekletih sta finalno tekmo odigrali Avstrija in Srbija. Tekma je bila na trenutke zelo izenačena, a na koncu je zlato pripadalo Avstrijkam. Pri fantih pa je boj potekal med Slovaško in Iranom. Tekma ni bila napeta, saj so Slovalki svojo premoč na igrišču pokazali že v prvem polčasu in tako zasluženo osvojili prvo mesto. Po podelitvi medalj najboljšim ekipam, pri dekletih so to bile ekipe Avstrija, Srbija, Madžarska, pri fantih Slovaška, Iran in  je sledila predaja zastave Hrvaškim predstavnikom, saj bo naslednje tekmovanje potekalo na Hrvaškem. Vrhunec večera pa sta bili plesna in gimnastična skupina. Izvajali sta neverjetne akrobacije in plesne korake. Na koncu pa so se nas povabili na plesišče, da se malo razmigamo. Ta večer smo izkoristile, da smo se poslovile od novih prijateljev, si izmenjale telefonske številke ter facebook naslove. Seveda so si na plano utrle pot tudi solzice žalosti. Posebej smo se poslovile od Alberta, ki smo ga vse vzljubile. Tudi sam je vsako posebej objel in ji zaželel srečo. Pravi kavalir, ni kaj. Kar s seboj bi ga vzele.
Ker pa to ni prišlo v poštev, smo domov prinesle lepe spomine in eno nepozabno  izkušnjo iz tako velikega potovanja.
Za nas to tekmovanje ni pomenilo samo igranja rokometa, temveč tudi nove življenjske izkušnje. Ogromno novega smo se lahko naučile v teh devetih dneh, ki smo jih preživele skupaj. Prof. Sonja in Saša sta nam dali veliko koristnih nasvetov, tako v športnem področju kot na drugih življenjskih področjih. Alberto nas je podučil malo o portugalski arhitekturni zgodovini, drugi domačini pa so nam dali vedeti da so Portugalci zelo prijazen narod. Glavna stvar, ki pa smo jo spoznale je, zakaj je rokomet ekipni šport. Če držiš skupaj kot ekipa, lahko storiš marsikaj in s tem presenetiš marsikoga.


Hvala vsem, ki ste nam omogočili to lepo izkušnjo!

 

3 reasons to book on our web site