Show menu

Šolsko leto 2010/2011

Šolanje v rokometnem oddelku v letošnjem letu zaključuje že 8. generacija. Veseli nas, da je tudi v tej generacij kar nekaj reprezentantov:


NEŽA AVBELJ - mladinska reprezentantka in članica ŠD Polje iz Ljubljane

 

BARBARA JANTOL - mladinska reprezentantka in članica ŠD Polje iz Ljubljane

 

JURE JAZBEC - kadetski reprezentant in član RK Dol TKI Hrastnik

NEŽA AVBELJ

Sem Neža Avbelj in moje šolanje na gimnaziji Šiška gre h koncu.
Že v petem razredu osnovne šole sem vedela kam se bom vpisala naprej, kam drugam kot v rokometni oddelek  gimnazije Šiška. In ko smo v devetem razredu izpolnjevala vpisnico in neke papirje na katere smo morali napisati kaj si želimo postati po poklicu, sem na črto vpisala »poklicna rokometašica«.

In tako sem prišla v prvi letnik. Vsa zelena; zjutraj je bilo treba zgodaj vstajati in hoditi na treninge v halo Tivoli, na atletiko na atletski stadion, v Gib na gimnastiko in moram priznati, da ni bilo lahko, a z voljo in željo po napredovanju sem vstajala tudi ob pol 6ih zjutraj. Novi obrazi, novi sošolci, novi profesorji, nov sistem... Vendar se na prehodu iz osnovne šole v gimnazijo to dogaja vsakemu.

V prvem letniku smo odšli tudi v dve šoli v naravi se kulturno izobraževali ipd. Za našo športno odsotnost je skrbela športna koordinatorica Saša Vesel, za prestavljanje pisnih in ustnih ocen in pri načrtovanju učnega plana je skrbela naša pedagoška koordinatorica Mojca Zupan, za študij, štipendije in ostalo pa socialna pedagoginja. Za naše treninge in rokometno znanje ter življenjske nasvete pa je skrbela Sonja Čotar. Hm na kateri šoli bi lahko še bolje poskrbeli za nas? Verjetno na nobeni.

In s pomočjo vseh teh ljudi smo napredovali v drugi letnik in naprej v tretjega, kjer smo po večini pogruntali sistem, profesorje, urnike,… skratka bilo nam je lažje.
Pa je prišel četrti letnik. Zadnje leto skupnega druženja s profesorji, koordinatorji, trenerji in seveda s sošolci. Rokometni razred je homogen razred in naš je bil res v pravem pomenu besede. Sami rokometaši in super odličen odnos znotraj je bil najboljša posledica enakih ali vsaj podobnih interesov ter ciljev. Lahko rečem, da sem imela najboljše sošolce in sošolke, ki so mi in smo si stali ob strani, posojali zapiske in kdaj pa kdaj skupinsko »prešpricali« kakšno urico in skupaj spili kakšno kavico v Gibkotu.

Doma imam štiri zlate medalje; vsa štiri leta smo punce, ki smo zastopale gimnazijo Šiška osvojile prvo mesto in seveda ne smem pozabiti omenit srednješolskega svetovnega prvenstva na Danskem, kjer smo dosegle 9. mesto in bolje spoznale rokometaše z gimnazije Ormož. Rokomet je šport v katerem lahko spoznamo veliko ljudi in ne nazadnje sklepamo prijateljstva širom Slovenije in celega sveta.

 

Lep pozdrav!

Neža Avbelj

BARBARA JANTOL

Ne morem verjeti, kako hitro mineva čas. Stojim tik pred vrati na katerih piše »matura« in trenutno ne razmišljam o ničemer drugem, le o tem kako se v najkrajšem času naučiti snovi vseh štirih let...Pa vendar  me je mail Sonje Čotar, naše šolske trenerke, spomnil na podoživljanje utrinkov šolanja na gimnaziji Šiška.
Na gimnaziji Šiška sem doživela veliko, lahko rečem da sem dozorela. In vem, da brez »šolskih staršev« ne bi tako dobro uspela prebroditi vsa ta štiri leta. Za to se imam zahvaliti Saši Vesel, naši športni koordinatorici in Mojci Zupan,pedagoški koordinatorici, ki sta vse skozi skrbeli za nas, nam pomagali pri usklajevanju šole in treningov in nas bodrili ter pa naši trenerki Sonji Čotar, od katere sem dobila ne le veliko športnih ampak tudi življenjskih nasvetov, in kateri se imam zahvaliti za veliko priložnosti, ki mi jih je dala in zaupanja, da zmorem. Pa da ne pozabim našega res »kulskega« profesorja, ki je mučne ure matematike spremenil v najbolj zabavne in zaradi katerega smo se lažje in manj mukoma učili matematiko, kot bi se sicer.
Moje šolanje se je začelo seveda v prvem letniku. Po končani osnovni šoli sem se vpisala v športni program gimnazije Šiška in se spoprijela z začetnim šokom. Moram priznati da je bilo prve tri mesece kar težko. S šole sem se vračala utrujena , zvečer pa me je še čakal klubski trening, potem pa so še profesorji zahtevali naloge in učenje...uh, res ni bilo lahko. Ampak nekako smo prebrodili začetniško krizo. Prvi letnik si bom najbolj zapomnila po svetovnem šolskem rokometnem prvenstvu na Danskem. Sicer je bila vožnja z avtobusom naporna ( TRAJALA JE CELIH 24 UR V ENO SMER!), a smo imele prijetno družbo fantovskega dela slovenske ekipe, in sicer fante iz Ormoža s katerimi smo se odlično ujele.
To prvenstvo  štejem za eno najbolj izjemnih in nepozabnih izkušenj. Spoznale smo ljudi iz drugega konca sveta.  Nigerijce, Brazilce/ke, Švede, Špance, Čehinje...skoraj ves svet na enem kupu. Dosegle smo deveto mesto, za kar mislim da nismo bile najbolj zadovoljne, saj nas je od prvih treh mest ločil le kanček tiste majhne sreče. Vendar pa, tako pač je v športu. In kot pravijo važno se je pobrati.
V šolskem prvenstvu smo bile vsa štiri leta mojega šolanja najboljše. Vesela sem da sem lahko že v prvem letniku igrala za šolsko ekipo. Igranje v šolski ekipi je bilo zame nekaj posebnega.  Super je bilo igrati s puncami iz drugih klubov, skoraj sama elita:D In moram priznati, da sem res uživala v teh tekmah, ekipa pa je bila vsako leto enkratna  in nenazadnje imele smo enkratno vodstvo ekipe!
Poleg šolskih in klubskih tekmovanj, sem se udeleževala tudi reprezentančnih akcij, ki pa jih tekom šolanja ni bilo tako zelo malo. Včasih smo manjkale tudi po teden dni. Snov pa se je le nabirala in nabirala. Ob veliki pomoči športne in pedagoške koordinatorce in dodatnih ur (OUP-jev) sem hitro nadoknadila vse zamujeno. Velikokrat smo bile zelo utrujene. Prepričane smo bile da namesto jutranjega treninga potrebujemo  počitek. Namesto tega pa smo dobile sprostitveni oz.  raztezni trening. In čeprav smo na začetku vedno nergale, smo po koncu treninga ugotovile, da je bila to najboljša rešitev.
V štirih letih sem imela tudi nekaj manjših  poškodb, ki pa jih nisem reševala sama. Pomoč in podpore so prihajale iz različnih smeri.  Na gimnaziji smo imeli svojega fizioterapevta, tako da so nam pri poškodbah hitro pomagali.  Večje probleme mi je delal gleženj. Ni in ni se hotel sanirati,poškodba se je vlekla že dolgo, jaz pa sem mogla nadaljevati s tekmami. Tako mi je Sonja predlagala, da se v naslednjem mesecu na šolskih treningih  posvetim le gležnju in vajam. Upoštevala sem njej nasvet. Včasih mi je že vse prenajedalo, ko sem gledala dekleta kako igrajo in se zabavajo, jaz pa sem od strani gulila svoj gleženj. A sem vseeno vztrajala in danes mi ni žal! Po malo manj kot dveh mesecih se je moje stanje gležnja izboljšalo, lahko rečem da za vsaj 90 % ! Poznejših težav z gležnjem nisem imela. V zadnjem času imam probleme z ramo, ki pa jih skušam rešiti. Na pomoč mi je priskočila prof. Vesel, in mi poiskala res dobrega fizioterapevta.
Všeč mi je, da so nas učili tudi  drugih športov ( odbojke, gimnastike, atletike, tehnike fitness, nogometa) in tako razvijali še naše druge talente.

Pri pouku je bilo vedno veselo. Tudi če sem bila slabe volje, se je to v šoli hitro spremenilo. Zasluge gredo mojemu razredu. Bili so super sošolci in prijatelji, ne samo v šoli ampak tudi po šoli. Bili smo energični razred, nasmejali smo marsikaterega učitelja in vem, da nas bodo zagotovo pogrešali.
Pohvaliti moram tudi vse naše učitelje, ki so se nam veliko prilagajali in nas razumeli, da smo športniki. Pomagali so nam na OUP-jih, če smo zamudili snov, nam prestavljali teste, datume tik pred zdajci, ker se pač nismo naučili,nas poslušali in poskušali uresničiti naše predloge...


Vem, da sem opisovala le dobre stvari, ki so se mi zgodile v tem srednješolskem obdobju, vendar se slabe hitro pozabijo in na koncu nam v spominu ostanejo le tisti lepi.
Nazadnje lahko samo rečem :


HVALA Matej Kozole!


HVALA Saša Vesel!


HVALA Mojca Zupan!


HVALA  Sonja Čotar!


In  HVALA gimnaziji Šiška in vsem drugim, ki jo gradite, hvala za nepozabna štiri leta!


Zdaj pa se šibam učit,ker tale matura uffff... mislim da bi morali uvesti posebno maturo za športnike! Hec, hec  saj vse znamo;)


Lep pozdrav!
Barbara Jantol

JURE JAZBEC

Štiri leta šolanja na Gimnaziji Šiška so tako rekoč za mano. Pred menoj je le še matura. To leto me je doletela prav posebna čast, hkrati pa tudi dolžnost in sicer da napišem blog. Blog o mojih vtisih, vtisih ki sem jih dobil na Gimnaziji Šiška v teh štirih letih šolanja.

Šport mi je že od malih nog prioriteta v življenju in ko sem v sedmem razredu izvedel, da na Gimnaziji Šiška obstaja rokometni oddelek, sem si močno želel da bi šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kljub temu, da živim v Hrastniku, ki je od naše prestolnice oddaljen 60 kilometrov, sem se odločil za vpis na Šiško. Rokomet mi je pomenil vse, zato sem bil pripravljen na nov velik izziv. Vsak dan ob 6-ih oditi od doma v Ljubljano in se pozno popoldne vračati v svoj rodni kraj. Nestrpno sem pričakoval začetek šole predvsem pa  začetek TRENINGOV. Hotel sem napredovati in prepričan sem bil, da mi bo Šiška najboljša odskočna deska. Postavil sem si nekaj ciljev in prvega sem dosegel že zelo kmalu. Uvrstil sem se v šolsko rokometno ekipo kot eden najmlajših do sedaj. Fazan med četrtimi letniki. Velik zalogaj, vendar sem se tudi tega izziva z veseljem lotil. Žal pa nekaterih ciljev nisem uspel v celoti izpolniti. Tako sem se šele kot dijak četrtega letnika uvrstil na finale državnega šolskega rokometnega prvenstva, žal pa so tudi velike želje po naslovu padle v vodo. Čeprav smo s fanti na koncu dosegli tretje mesto, ostaja grenak priokus, kajti zavedamo se da smo bili sposobni  več, vendar smo žal na predzadnji stopnički klonili. Na gimnaziji Šiška sem preživel štiri prekrasna leta a vendarle je bilo tudi nekaj slabih trenutkov. Zaradi vsakodnevnega zgodnjega vstajanja, vožnje na neudobnih vlakih, igranja velikega števila tekem in vsakodnevnih treningov se je pojavila huda utrujenost, padec imunskega sistema in manjše poškodbe, ki jim včasih ni bilo videti konca. Kljub nekaterim težavam, ki so me pestile skozi obdobje šolanja so mi na šoli vedno stali ob strani in me podpirali pri mojem delu ter mi skušali čim bolj olajšati šolanje. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil najzaslužnejšim osebam, zaradi katerih sem sploh uspešno zaključil šolanje na gimnaziji. Hvala družini in dekletu, ki so mi vedno stali ob strani, me spodbujali in podpirali pri mojem delu, pedagoški koordinatorici Mojci Zupan ki je skrbela za moje šolske zadeve in me spodbujala pri učenju, razredniku Mateju Kozoletu, ki je razumel vse moje muhe, trenerki Sonji Čotar, ki me ni naučila le rokometnih veščin, temveč tudi športnega obnašanja, ter športni koordinatorici Saši Vesel, ki mi je bila kot druga mati. Od nje sem bil deležen največ pomoči in pohval pa tudi največ graj. Sedaj jo razumem zakaj. Verjela je vame in mi želela le najboljše. Ne le da bi se razvil kot športnik, temveč tudi kot poštena odrasla oseba. Nikakor pa ne smem pozabiti na svoje sošolce, ki so mi znali polepšati še tako siv dan. Brez tolikšne pomoči omenjenih oseb mi šole nebi uspelo dokončati v roku, zato se jim še enkrat iskreno zahvaljujem.

 

Menim, da je bila moja izbira šole pravilna in tako bi se odločil še enkrat. Čeprav sem bil dijak rokometnega oddelka in mi je bila prioriteta rokomet, sem se naučil tudi veliko drugih veščin: od gimnastike, atletike, fitnesa pa vse do plesa. Vsem, ki jim je šport način življenja priporočam Gimnazijo Šiška, saj tu najbolje vedo kaj športnik potrebuje. Sam sem neizmerno ponosen, da sem bil del Gimnazije Šiška.

 

Lep športen pozdrav!

Jure Jazbec

3 reasons to book on our web site